Zakaj se moram razkriti

Ko se je foto model Geena Rocero prvič videla oblečeno v bikini na profesionalni modni fotografiji, je bila vzhičena. "Pomislila sem ... prispela si!" je ponosno dejala. To mogoče ni običajna izkušnja, toda kot razkriva Rocerova, je to mogoče pripisati temu, da je bila rojena z oznako spola 'moški'. Geena Rocero v ganljivem osebnem nagovoru ugotavlja, da preko transspolnega aktivizma odkriva povsem nove razsežnosti ponosa in usmerjenosti k cilju.

Svet vas naredi nekaj kar niste,

ampak v sebi veste, kaj ste

in v duši vas žge vprašanje:

Kako boste to postali?

Sama sem pri tem nekaj posebnega,

a nisem edina,

še zdaleč ne.

Ko sem postala model,

sem čutila, da sem končno
dosegla svoje sanje,

ki sem jih sanjala že od otroštva.

Moja zunanjost se je končno ujemala
z mojo notranjo resnico,

z mojim notranjim jazom.

Zaradi zapletenih razlogov,
ki jih bom opisala kasneje,

ko pogledam to sliko,

tedaj sem si rekla, Geena, uspelo ti je,

posrečilo se ti je,

prispela si.

Toda pretekli oktober

sem spoznala, da šele začenjam.

Vsi smo spravljeni v predalčke.
Tja nas dajejo družina,

vera,

družba,

naš trenutek v zgodovini,

celo naša lastna telesa.

Nekateri imajo pogum,
da se tega osvobodijo,

da ne sprejmejo omejitev,
ki jim jih postavlja

barva njihove kože

ali prepričanja tistih okrog njih.

To so ljudje, ki so vedno grožnja

statusu quo,

tistemu kar je sprejemljivo.

Pri meni zadnjih devet let

nekateri moji sosedje,

nekateri moji prijatelji,
sodelavci, celo moj agent

niso poznali moje preteklosti.

Mislim, da se temu
v kriminalkah reče razkritje.

Tukaj je moje.

Ob rojstvu mi je bil dodeljen
spol dečka

glede na videz mojih genitalij.

Spominjam se, da sem se pri petih letih

sprehajala okrog domače hiše na Filipinih

in na glavi vedno nosila majico.

In mama me je vprašala

"Zakaj vedno nosiš to majico na glavi?"

Odgovorila sem: "Mami, to so moji lasje,
punčka sem."

Že tedaj sem vedela,
kako se identificirati.

Spol je bil vedno razumljen kot dejstvo,

nespremenljivo,

ampak danes vemo, da je pravzaprav
veliko bolj prožno,

kompleksno in skrivnostno.

Zaradi lastnega uspeha
nikoli nisem imela poguma,

da bi delila svojo zgodbo,

a ne, ker bi mislila, da je to,
kar sem, nekaj napačnega,

ampak zaradi tega kako svet ravna
s tistimi izmed nas,

ki si želijo osvoboditve.

Vsak dan

sem tako hvaležna, ker sem ženska.

Imam mamo in očeta in družino,

ki so me sprejeli tako kot sem.

Mnogi nimajo te sreče.

V azijski kulturi je dolga tradicija

čaščenja skrivnostne
nedoločljivosti spola.

Tu je budistična boginja sočutja.

Tu je hindujska boginja, hidžra.

Ko sem bila stara osem let

sem bila na Filipinih na slavju prirejenem

v čast tem skrivnostim.

Bila sem tik pred odrom

in spominjam se prihoda te čudovite ženske

prav pred mano

in spominjam se,
da me je takrat spreletelo:

Takšna ženska hočem biti jaz.

In ko sem bila stara 15 let,

še vedno oblečena kot fant,

sem srečala žensko imenovano T. L.

Je organizatorka
transspolnih lepotnih tekmovanj.

Tistega večera me je vprašala:

"Zakaj se ne prijaviš na tekmovanje?"

Prepričala me je, da bo, če se prijavim

poskrbela za prijavnino,

oblačila

in tisti večer

sem osvojila naziv najlepše v kopalkah

in v večerni obleki

in se uvrstila kot druga spremljevalka

med več kot štiridesetimi prijavljenimi.

Tisti trenutek mi je spremenil življenje.

Naenkrat sem postala

del sveta lepotnih tekmovanj.

Ni jih veliko, ki lahko rečejo,
da je njihova prva služba

kraljica lepotnih tekmovanj
za transspolne ženske,

ampak jaz sprejmem.

Tako sem se med 15 in 17 letom udeleževala

tako najbolj prestižnih tekmovanj

kot tistih, ki so dobesedno potekala
na prikolici tovornjaka,

ali pa na pločniku poleg riževega polja

in kadar je deževalo -

in na Filipinih pogosto dežuje -

so morali organizatorji
tekmovanje preseliti

v hišo katerega od prebivalcev.

Izkusila sem tudi prijaznost neznancev,

še posebej kadar smo potovali

v oddaljene province Filipinov.

A najpomembnejše, spoznala sem

nekatere izmed mojih najboljših
prijateljev v tisti skupnosti.

Leta 2001 me je poklicala moja mama,

ki se je preselila v San Francisco

in mi povedala,
da so mi odobrili zeleno karto

in da se lahko sedaj preselim v ZDA.

Upirala sem se.

Rekla sem: "Mama, zabavam se.

Tu sem s prijatelji,

rada potujem in rada sem kraljica
lepotnih tekmovanj."

Toda po dveh tednih
me je poklicala in rekla

"Ali veš, da lahko ob selitvi v ZDA

spremeniš svoje ime in oznako spola?"

To je bilo vse kar sem želela slišati.

Svetovala mi je naj uporabim dva 'E'

pri črkovanju svojega imena.

Spremljala me je tudi med operacijami

na Tajskem pri devetnajstih letih.

Zanimivo je, da v nekaterih najbolj
podeželskih krajih na Tajskem

opravljajo nekatere od najbolj prestižnih,

varnih in prefinjenih operacij.

Takrat so ZDA

še zahtevale operacijo

preden je bila mogoča sprememba
imena in oznake spola.

Tako sem se leta 2001
preselila v San Francisco.

Spominjam se opazovanja mojega
kalifornijskega vozniškega dovoljenja

z imenom Geena

in oznako spola Ž.

To je bil izjemen trenutek.

Za nekatere

je osebni dokument
le dovoljenje za vožnjo

ali dokument, s katerim lahko
naročijo alkohol,

ampak zame je bilo
dovoljenje za življenje,

da se počutim dostojanstveno.

Naenkrat so se moji strahovi
povsem zmanjšali.

Čutila sem, da lahko osvojim svoje sanje,

da se preselim v New York
in postanem model.

Mnogi nimajo te sreče.

V mislih imam to žensko, Aylo Nettles.

Je mlada ženska iz New Yorka,

ki je pogumno živela svojo resnico,

a se je njeno življenje
končalo zaradi sovraštva.

Za večino iz moje skupnosti

je to realnost v kateri živimo.

Stopnja samomorov med nami je
devetkrat višja

kot med preostalo populacijo.

Vsakega 20. novembra

imamo svetovno vigilijo

na Dan spomina na transspolne osebe.

Na tem odru stojim

zaradi dolge zgodovine ljudi,
ki so se borili

in se upirali nepravičnosti.

Tu sta Marsha P. Johnson in Sylvia Rivera.

Danes, prav ta trenutek tukaj,

je moje pravo razkritje.

Nisem več mogla živeti moje resnice

sama in zgolj zase.

Največ hočem narediti,
da bi pomagala drugim,

živeti svojo resnico
brez sramu in nasilja.

Tukaj sem, razgaljena

zato, da nekega dne ne bo več potrebna

vigilija 20. novembra.

Moja najgloblja resnica mi je dovolila,
da sprejmem kdo sem.

Boste tudi vi?

Najlepša hvala.

(Aplavz)

Hvala. Hvala. Hvala.
(Aplavz)

Kathryn Schulz: Geena, še eno vprašanje.

Zanima me, kaj bi imela povedati,

še posebno staršem,

ampak širše tudi prijateljem,

družini, komurkoli,

ki se sreča z otrokom ali osebo,

ki se bori in ni srečen

s spolom, ki jim je bil dodeljen.

Kaj bi rekla

družinskim članom take osebe,

da bi jim lahko pomagala
postati dobri in skrbeči

družinski člani takim ljudem?

G.R: Seveda. Najprej, resnično imam srečo.

Podporni sistem, še posebno moja mama,

in moja družina, že samo to

nosi tako veliko moč.

Spominjam se, vsakič, ko sem poučevala

mlade transspolne ženske
in bila njihova mentorica

so me kdaj poklicale

in mi povedale, da njihovi starši
tega ne sprejemajo.

Pograbila sem telefon
in rekla mami

"Mami, ali lahko ti govoriš s to žensko?"

In včasih deluje, včasih ne, tako da -

Toda, spolna identiteta

je osnova našega bitja, kajne?

Hočem reči, vsem določijo spol ob rojstvu,

kar hočem doseči jaz

je to, da se začnemo pogovarjati o tem,

da se včasih določeni spol
ne ujema z osebo

in da bi moral obstajati prostor,

ki bi dovoljeval ljudem,
da se sami identificirajo.

To je pogovor, ki bi ga morali imeti

s starši, s sodelavci.

Transspolno gibanje

je še v povojih,

če ga primerjamo
z začetki gejevskega gibanja.

Potrebnega je še veliko dela.

Moralo bi biti tudi razumevanje.

Moral bi biti tudi prostor za radovednost

in postavljanje vprašanj

in upam, da boste vsi vi moji zavezniki.

KS: Hvala. To je bilo čudovito.
GR: Hvala.

(Aplavz)