Težavica, ki sem jo imel pri najemu hiše

Pred triinpetdesetimi leti se je James A. White Sr. pridružil vojaškemu letalstvu ZDA. A kot temnopolti Američan se je moral zelo potruditi, da je našel prostor, kjer bi blizu službe lahko živel s svojo mlado družino. Pove nam presunljivo zgodbo o izkušnji z "vsakodnevnim rasizmom" in kako ta še danes odmeva v naukih, s katerimi je svoje vnuke podučil o tem, kako naj se soočajo s policijo.

18-letni temnopolti Američan
se je pridružil vojaškemu letalstvu ZDA

in poslali so ga v letalsko bazo
Mountain Home.

Bil je del eskadrilje letalske policije.

Ko sem prišel tja, je bil moj prvi cilj

najti stanovanje,

kamor bi lahko pripeljal svojo ženo
in hčer, Melanie,

da bi se mi pridružili v Idahu.

Odšel sem do kadrovske službe,

govoril sem z njimi

in rekli so mi: "Hej, ni problem najti
stanovanje v Mountain Home, Idaho.

Ljudje tam nas imajo radi,
ker vedo, da če imajo letalca,

ki bo prišel najet eno izmed stanovanj,

bodo vedno dobili svoj denar."

In to je bila res pomembna stvar.

Rekli so: "Tu je seznam ljudi,
ki jih lahko pokličeš

in ti bodo dovolili,
da si izbereš stanovanje, ki bi ga rad."

Dobil sem seznam. Poklical sem.

Gospe, ki se je oglasila,
sem povedal, kaj želim.

Rekla je: "Super, da ste poklicali.

Sedaj imamo na voljo
štiri ali pet stanovanj."

Rekla je: "Želite enosobno
ali dvosobno stanovanje?"

Potem je dodala: "Ne govoriva o tem.

Kar pridite sem in si izberite stanovanje.

Podpisala bova pogodbo

imeli boste ključe v rokah,
da bo vaša družina takoj prišla sem."

Bil sem vznemirjen.

Skočil sem v avto, se odpravil
v mesto in potrkal na vrata.

Ko sem potrkal, je k vratom prišla ženska,

me pogledala in rekla:
"Vam lahko pomagam?"

Dejal sem: "Da, jaz sem tisti,
ki je klical zaradi stanovanj.

Prišel sem, da bi si eno izbral."

Rekla je: "Veste kaj? Zelo mi je žal,

ampak moj mož je že oddal
ta stanovanja in mi ni povedal."

Vprašal sem: "Hočete reči,
da je oddal vseh pet v eni uri?"

Ni mi odgovorila, dejala je le:

"Zakaj mi ne pustite svoje številke

in če bo katero prosto,
vas bom poklicala?"

Seveda me ni poklicala.

Niti nisem dobil odgovora od drugih ljudi,

ki so bili na seznamu za stanovanja.

Zaradi tega in zaradi občutka zavrnitve

sem šel nazaj v bazo
in govoril s komandirjem.

Ime mu je bilo McDow, major McDow.

Rekel sem: "Major McDow,
potrebujem pomoč."

Povedal sem mu, kaj se je zgodilo,
in rekel mi je:

"James, rad bi ti pomagal.

A saj poznaš problem:

Ne morem prisiliti ljudi, da nekomu
oddajo stanovanje, če tega ne želijo.

Poleg tega se z ljudmi v skupnosti
zelo dobro razumemo

in tega res ne želimo uničiti."

Dodal je: "Mogoče bi lahko naredil to.

Zakaj ne bi tvoja družina ostala doma,

saj veš, da dobiš 30 dni dopusta.

Tako da enkrat letno

lahko greš domov k družini,
preživiš tam 30 dni in prideš nazaj."

Seveda mi to ni bilo preveč všeč.

Ko sva se poslovila,
sem odšel nazaj v kadrovsko

in govoril sem z uslužbencem,

ki je menil: "Jim,
mislim, da imam rešitev zate.

Nek drugi letalec odhaja
in on ima prikolico.

Mogoče si opazil, v Mountain Home-u

je polno prikolic
in prikoličarskih naselij.

Lahko kupiš njegovo prikolico,
verjetno bo zelo poceni,

saj želi oditi iz mesta čim prej.

In to bi rešilo tvoj problem

in tvoje težave."

Nemudoma sem skočil v avto,
šel v mesto, videl prikolico -

bila je majhna,

a v teh okoliščinah

se mi je to zdelo najboljše,
kar lahko dobim.

Tako sem kupil prikolico.

Nato sem ga vprašal:
"Lahko pustim prikolico tu

in bodo moji problemi rešeni

ter mi ne bo treba iskati
drugega naselja?"

Odvrnil je: "Preden rečem ja,
moram vprašati vodstvo."

Šel sem nazaj v bazo,

poklical me je in vodstvo je reklo:

"Ne, prikolice ne morete imeti tu,

ker smo to mesto obljubili drugim ljudem."

Zdelo se mi je čudno,

ker so bila prosta še druga mesta,

a ravno to so obljubili nekomu drugemu.

Kaj sem naredil -

rekel mi je: "Ne skrbi, Jim,
veliko je še prikoličarskih naselij."

Naredil sem si še en izčrpen seznam
za obisk prikoličarskih naselij.

Šel sem v enega za drugim.

Povsod so me zavrnili,

tako kot so me pri iskanju stanovanja.

In kot rezultat tega še komentarji,
ki sem jih dobil:

poleg tega, da so mi rekli,
da nimajo prostih mest,

je nekdo dejal:
"Jim, ne morem ti dati prostora,

ker že imamo črnsko družino
v tem naselju."

Rekel je: "Pa ne zaradi mene,
meni ste všeč."

(Smeh)

In to sem naredil tudi jaz.
Zasmejal sem se.

Rekel je: "Ampak tu je problem:

Če tebe spustim noter,
se bodo ostali izselili

in tega si ne morem privoščiti."

Dejal je: "Enostavno ti ne morem
dati prostora."

Čeprav to ni bilo spodbudno,
me ni ustavilo.

Še naprej sem iskal

in pogledal sem na konec mesta
v Mountain Home-u,

kjer je bilo majhno
prikoličarsko naselje.

Mislim, res majhno.

Ni imelo tlakovanih cest,

ni imelo tlakovcev,

ni imelo ograje,

ki bi ločevala prostor tvoje prikolice
od prostora drugih.

Ni imelo pralnice.

A takrat sem prišel do zaključka,

da nimam veliko drugih možnosti.

Poklical sem ženo in ji rekel:
"Tole bova premagala."

Preselila sva se vanjo

in postala sva lastnika doma
v Mountain Home-u, Idaho.

In seveda, sčasoma so se stvari umirile.

Štiri leta po tem sem dobil papirje,
naj se preselim iz Idaha

v kraj imenovan Goose Bay, Labrador.

O tem ne bom govoril.
To je bila še ena odlična lokacija. (Smeh)

Moj izziv je bilo spraviti družino
iz Mountain Home-a

v Sharon v Pensilvaniji.

To ni bil problem, ker sva pravkar kupila
čisto nov avtomobil.

Moja mama je klicala,
da bo priletela k nama.

Z nama bo, ko bova vozila,
in pomagala z otroki.

Prišla je in z Alice
sta pripravili veliko hrane za pot.

Odšli smo okrog petih zjutraj.

Čudovito potovanje, lepo smo se imeli,
se pogovarjali.

Nekje okrog pol sedmih, sedmih
smo postali malo utrujeni

in rekli smo: "Pojdimo v motel,
kjer bomo lahko počivali

in potem zjutraj zgodaj odšli na pot."

Med vožnjo smo videli veliko motelov

in na enem je velika
utripajoča luč vabila:

"Proste sobe, proste sobe, proste sobe."

Zato smo se ustavili.

Ostali so bili na parkirišču,
jaz sem šel noter.

Ko sem stopil noter,

je gospa ravno zaključevala
s skupino ljudi,

nekaj ljudi pa je prihajalo noter za mano.

Tako sem stopil do pulta

in rekla je: "Kako vam lahko pomagam?"

Dejal sem: "Rad bi najel sobo
za ta večer za svojo družino."

Menila je: "Veste, zelo mi je žal,
ravno sem oddala zadnjo.

Nič ne bo prosto do jutra."

In dodala: "Če se peljete
po cesti eno uro, 45 minut,

je doli še eno prikoličarsko naselje."

Rekel sem: "Ja, ampak še vedno imate
prižgan napis 'Proste sobe' in utripa."

"Oh, pozabila sem," je dejala.

Obrnila se je in ugasnila luč.

Pogledala me je in jaz sem pogledal njo.

Še drugi ljudje so bili v sobi.

Pogledala jih je. Nihče ni rekel nič.

Dojel sem in odšel na parkirišče.

Povedal sem mami in ženi
in tudi Melanie, rekel sem:

"Očitno se bomo morali peljati
malo dlje po cesti,

da bomo lahko nocoj spali."

In smo se odpeljali,

a malo preden smo
speljali s parkirišča,

veste, kaj se je zgodilo?

Luč se je spet prižgala.

In pisalo je: "Proste sobe,
proste sobe, proste sobe".

Uspeli smo najti prijeten kraj.

Ni bil naš najljubši,
a bil je varen in čist.

Tako smo se tisto noč lepo naspali.

Kar je pomembno tu, je,

da smo imeli podobne izkušnje

od Idaha vse do Pensilvanije,

kjer so nas zavrnili v hotelih,
motelih in restavracijah.

A prišli smo v Pensilvanijo.

Z družino smo se namestili.
Vsi so bili veseli, da vidijo otroke.

Skočil sem na letalo
in odletel v Goose Bay, Labrador,

kar pa je že druga zgodba, kajne?

(Smeh)

Tukaj sem 53 let kasneje,

imam devet vnukov in dva pravnuka.

Pet vnukov je fantov.

Imamo magisterij, doktorat,
diplomo, enega na medicinski fakulteti.

Nekaj jih je "v trendu".

So skoraj tam, a ne še čisto.
(Smeh)

Eden je na fakulteti že osem let.

(Smeh)

Nima še diplome, a hoče biti komik.

Želimo samo doseči, da ostane v šoli.

Ker nikoli ne veš,

samo zato, ker si zabaven doma,
še nisi komik, kajne?

(Smeh)

A dobri otroci so -

nobenih drog,
nosečnosti v srednji šoli, kriminala.

S tem v mislih

sem sedel v dnevni sobi
in gledal televizijo,

ko so govorili o Fergusonu
in vsej tamkajšnji zmešnjavi.

Naenkrat je neka
televizijska komentatorka v eter rekla:

"V zadnjih treh mesecih

je osem neoboroženih
temnopoltih Američanov

ubila policija, beli lastniki domov
ali beli državljani.

Iz nekega razloga
me je v tistem trenutku zadelo.

Rekel sem: "Kaj je to? To je tako noro.

Kaj to sovraštvo, zaradi katerega
ljudje počnejo vse te stvari?"

Takrat je poklical eden mojih vnukov.

Rekel je: "Dedek, si slišal,
kaj so rekli na televiziji?"

Odvrnil sem: "Ja, sem."

"Tako zmeden sem," je dejal.

"Vse počnemo kot vedno, a zdi se,
da je enostavno nevarno,

voziti, hoditi, govoriti, če si temnopolt.

Kaj naj naredimo? Vse delamo tako,
kot si nas naučil.

Ko nas ustavi policija,

damo obe roki na volan
v položaj ure ob 12-ih.

Če zahtevajo identifikacijo,

jim povemo: "Počasi segam v predal
po osebno izkaznico."

Ko nas potegnejo ven, da bi nas preiskali,

ko ležimo na tleh, da bi nas preiskali,

ko so naši prtljažniki odprti
za preiskavo,

se ne upiramo, ne izzivamo,
ker vemo, ker si nam povedal:

Ne izzivaj policije.

Ko bo vsega konec, nas pokliči,
in bomo mi tisti, ki bomo izzivali."

Rekel je še: "To pa me zares moti:

naši beli prijatelji,
naši kolegi, družimo se.

In ko slišijo, kakšne stvari
se nam dogajajo, rečejo:

Zakaj to prenašate?

Upreti se morate. Oporekati morate.

Morate zahtevati, da se identificirajo."

In to sem naučil fante, naj jim rečejo:

"Vemo, da vi lahko to storite,
ampak prosim ne delajte tega,

medtem ko smo mi v avtu,

ker so posledice za vas zelo drugačne,

kot so posledice za nas."

In tako, kot dedek,
kaj naj povem svojim vnukom?

Kako naj jih obvarujem?
Kako naj jih ohranim žive?

Zaradi vsega tega me ljudje sprašujejo:

"Jim, si jezen?"

In moj odziv je:

"Nimam tega razkošja,
da bi bil lahko jezen

in prav tako poznam posledice jeze."

Tako je edina stvar, ki jo lahko storim,

da vzamem svojo pamet,
energijo, ideje in izkušnje

in se posvetim temu,
da v vsakem trenutku nasprotujem

čemerkoli, kar bi lahko bilo rasistično.

Najprej moram izobraziti,

nato moram razkriti rasizem

in nazadnje moram narediti vse, kar lahko,

da s kakršnimikoli sredstvi
še v času življenja uničim rasizem.

Druga stvar, ki jo storim, je to:

Rad bi pozval Američane.

Rad bi se skliceval na njihovo človečnost,
na njihovo dostojanstvo,

njihov državljanski ponos,

naj ne odreagirajo na te
grozljive zločine na škodljiv način.

Naj namesto tega dvignejo svojo raven
družbenega znanja,

svojo raven družbenega zavedanja
in družbene zavesti,

da nato pridemo skupaj,
vsi mi pridemo skupaj,

da bi nasprotovali
in dvomili v katerokoli norost,

katerokoli norost, zaradi katere se zdi
primerno ubijati neoborožene ljudi,

ne glede na njihovo etničnost,

ne glede na njihovo raso,

ne glede na njihovo raznolikost.

Temu moramo nasprotovati. Nima smisla.

Edini način, da to storimo,
je skozi skupnost.

Imeti moramo črne in bele,
in Azijce in Latinoameričane,

ki bodo stopili naprej in rekli:

"Takega obnašanja ne sprejemamo več."

In s tem se vam zahvaljujem.

(Aplavz)