RSA Animate - Razdvojenost Možganov

In this new RSAnimate, renowned psychiatrist and writer Iain McGilchrist explains how our 'divided brain' has profoundly altered human behaviour, culture and society. Taken from a lecture given by Iain McGilchrist as part of the RSA's free public events programme. To view the full lecture, go to http://www.youtube.com/watch?v=SbUHxC4wiWk

Like the RSA on Facebook: http://www.facebook.com/thersaorg

podnapisi: SLO

Iain McGilchrist: Razdvojeni Možgani in Stvarjenje Zahodnega Sveta

Razdvojenje možganov je nekaj o čem neurologi danes neradi govorijo

to je bilo popularno v 60ih in 70ih...

po prvih operacijah razdvojevanja možganov

kar je privedlo do določene popularnosti

za katero se je dokazalo da je popolnoma napačna.

Ni res, da en del možganov kontrolira razum

drugi pa emocijo.

emocija in razum sta namreč vpleteni v obeh polovicah.

Prav tako ni res, da jezik zavzema samo levo poloblo.

Njeni pomembni aspekti so namreč v desni polobli.

Visualna predstava tudi ni samo v desni polobli,

veliko jo je v levi.

Zaradi tega so ljudje, v obupu, kar nehali govoriti o tem.

Vendar problem ostaja!

Zato ker, ta organ (možgani), ki ga zaznamujejo predvsem povezave

je skrajno ločen.

Je tam, znotraj vseh nas,

in se je skozi evolucijo še bolj razdvojil.

Razmerje med corpus collosum v razmerju z volumnom poloble se je skozi evolucijo zmanjšalo.

Zgodba se še bolj zaplete, ko ugotovimo, da je ena izmed glavnih, če ne celo glavna funkcija corpus callusum,

da izločuje drugo poloblo.

Se pravi se tukaj dogaja nekaj zelo pomembnega, glede te ločitve, ki drži stvari narazen.

In ne samo to, temveč so možgani tudi izjemno asimetrični.

Na zadnjem in levem delu so bolj razširjeni, prav tako na desni in spredaj in za malenkost štrlijo spredaj in zadaj.

Je kot, da bi jih nekdo zagrabil od odspodaj in jih sunkovito zavrtel v smeri urinega kazalca.

V čem je poanta tega?

Če bi nekdo potreboval več možganskega prostora, potem bi to naredil simetrično. Lobanja je simetrična.

Škatla v kateri je vse to zajeto, je simetrična.

Zakaj bi nekdo razširil samo določene dele ene poloble in druge...

če nebi te upravljale drugačne naloge?

Kaj počneta?

Nismo samo "mi" tisti, ki smo razdvojili možgane.

Ptiči in živali jih imajo prav tako.

Najlažji način kako to razumeti je, če si predstavljamo

ptico, ki se skuša nahraniti z semenom, ki je na podlagi peska.

Ptica se mora zelo osredotočiti na tisto majhno seme

da ga lahko loči od okolice (peska).

Vendar mora imeti (če hoče ostati živa),

tudi drugačen tip osredotočenosti zaradi plenilcev, oz. za karkoli se dogaja okoli nje.

Zdi se, da ptice in živali, precej zanesljivo uporabljajo levo poloblo

za tisto ozko osredotočenost na nekaj za kar že vedo, da je za njih pomembno.

Njihova desna polobla pa je bolj obširno pozorna

za karkoli se lahko zgodi, brez kakršnekoli relevance na kaj naj bi se lahko zgodilo.

Prav tako uporabljajo njihovo desno poloblo, da delajo povezave s svetom.

Se pravi se približujejo njihovim samcem/samicam, in se z njimi bolje povežejo,

z uporabo desne poloble.

Potem pa so ljudje.

Res je, da je pri ljudeh tak tip pozornosti ena izmed glavnih razlik.

Desna polobla daje trajno, široko, odprto, budno pozornost.

Leva polobla pa daje ozko, ostro osredotočeno pozornost na podrobnosti.

Ljudje, ki zgubijo svojo desno poloblo imajo patološko zožanje pozornosti.

[tako ekstremne pojav lahko da Stradalac lahko ne priznavajo obstoj levo polovico telesa]

Vendar so ljudje drugačni.

Glavna razlika je v sprednjih čelnicah.

Namen tega dela možganov je, da izključuje ostali del možganov.

Da zaustavi neposredno dogajanje.

Se pravi stoji nazaj v času in prostoru od takojšnosti in izkušnje.

To nam omogoča dve stvari.

Omogoča nam, da delamo to, o čem nam neuroznanstveniki pravijo da smo dobri...

da lahko prelisičimo ostale osebe.

In to je meni zanimivo, ker je to resnica.

Lahko preberemo misli in namene ostalih, in če hočemo, jih lahko prelisičimo.

Vendar je tisti del, ki je tukaj zmeraj izpuščen, ta, da nam to prav tako omogoča empatijo.

Tu nastopa neka nujna oddaljenost od sveta.

Če je človek zraven njega, samo ugrizne,

če pa lahko stopi stran in vidi, da je drugi posameznik, posameznik , kot jaz,

ki lahko, da ima interese, vrednote in čustva, tako kot jaz,

potem lahko naredimo vez.

To je podobna distanca kot pri branju.

Če si predaleč, ne vidiš ničesar. Če si predaleč, ne moreš prebrati.

Ta oddaljenost od sveta, ki nam je dodeljen, je globoko kreativna v vsem kar je človeško.

Tako makiavelističen,

kot erazemski.

Da lahko opravljamo makiavelistične stvari, se pravi da lahko manipuliramo svet, je zelo pomembna stvar.

Moramo biti sposobni ga uporabljati, z njim medsebojno vplivati in ga uporabljati za v svoj prid.

Hrana je začetna točka.

Toda s pomočjo leve poloble tudi lahko uporabljamo in ustvarjamo orodja.

Prav tako uporabljamo tisti del jezika da lahko dojamemo stvari.

Torej, ko že vemo, da je nekaj pomembno in hočemo o tem biti natančni, to naredimo z uporabo leve poloble.

In da naredimo to, rabimo poenostavljeno različico realnosti.

Ni uporabno, če imamo bitko, s tem, da imamo informacijo o vsaki vrsti rastlin na bojišču.

Se pravi, moramo vedeti kje kakšna stvar, ki nam je pomembna je.

Imamo nekakšno karto na njej pa majhne zastave. Ni realnost, a deluje bolje.

Novost desne poloble jo naredi v "hudičevega advokata".

Zmeraj išče stvari, ki so znajo biti drugačne od naših pričakovanj.

Vidi stvari v kontekstu, razume implicitni pomen, metafore, govorico telesa, emocionalne izraze na obrazu.

Ukvarja se z utelešenim svetom v katerem smo utelešeni v razmerju s svetom, ki je stvaren.

Razume posameznike, ne samo kategorije.

Dejansko ima dispozicijo za živeče, kot za mehanične.

In to je tako izrazito, da tudi levičar uporablja desno poloblo v vsakdanjem življenju, da lahko manipulira orodja z levo roko.

Orodja in stroji do kodirani v njihovi levi polobli, ne v desni.

To je zelo zanimivo.

In to spremeni pogled na telo.

Telo postane nek skupek delov v levi polobli.

Če bi hotel to poenostaviti, bi šel stran od vseh tistih stvari, ki smo jih včasih govorili.

Razum in domišljija...naj bom popolnoma jasen...

rabita obe polobli.

Za razum rabimo obe polobli.

Torej, če povzamem: svet v levi polobli je odvisen od denotacije jezika in da abstrakcija..

prinese jasnost. Se pravi stvari, ki so znane, fiksne, izolirane, statične, dekontekstualizirane, nedvoumne, splošne v naravi, a konec koncev nežive.

Desna polobla, pa v kontrastu z levo dojema posamezno, spreminjajoče, razvijajoče, medsebojno povezane, implicitne, utelešene, žive stvari v kontekstu živega sveta.

Vendar med naravo stvari, ki niso nikoli popolnoma dojemljive, nikoli popolnoma znane, in med tem svetom obstaja neko razmerje.

Znanje je v levi polobli posredovano z zaprtim sistemom.

Ima prednost popolnosti, vendar je ta popolnost uničena za ceno praznine.

Tukaj se pojavi problem, glede narave teh dveh svetov.

Punudita nam dve verziji svetov, ki jih očitno zmeraj kombiniramo na različne načine.

Moramo se zanesti na določene stvari, da lahko manipuliramo svet.

Vendar za obširno razumevanje tega sveta, rabimo znanje iz desne poloble.

Moj predlog je, so se v zgodovini zahodne kulture,

stvari začele v 6. stol. pr.n.št.,

in v 15. in 16. stol. v Evropi, s krasnim uravnoteženjem teh dveh polobel.

In v vsakem primeru je zašlo vedno bolj proti stališču leve poloble.

Danes živimo v svetu, ki je paradoksalen.

Prizadevamo si srečo, ki vodi v nezadovoljstvo.

Vodi v nezadovoljstvo in to vodi v eksplozijo duševne bolezni.

Prizadevali smo si svobodo, danes pa živimo v svetu, ki je bolj nadzorovan s strani kamer.

V svetu kjer je naše vsakdanje življenje podrejeno nečemu, čemur bi naša zgornja povrhnica rekla omreže kompliciranih pravil, ki prekrivajo površino življenja,

in ovirajo svobodo.

Več informacij kot jih imamo shranjenih, vedno manj jih uporabljamo, da jih razumemo...da smo uvidevni.

Tukaj nastopi paradoksalno razmerje, ki ga poznam kot psihiater, med težavo in izpolnitvijo.

Med omejevanjem in svobodo.

Med znanjem o delih in modrostjo o celoti.

Model stroja naj bi odgovoril na vse, vendar ne more.

Tudi racionalnost je osnovana na preskoku intuicije.

Ni dobrega načina kako lahko dokažemo, da je racionalnost dober način gledanja na svet.

Intuitivno vemo, da je uporabno, in to ni nič novega.

Na drugi strani procesa, racionalnost, ki jo poznamo iz Gogalevega teorema, od tega, kar nam je pravil Pascal stoletja pred Gogalom,

je, da so končne točke racionalnosti to da nam demonstrirajo omejenosti racionalnosti.

V našem modernem svetu smo razvili nekaj kar zgleda zelo podobni svetu leve poloble.

Prioritiziramo virtualno nad realnim,

tehnično postane pomembno,

birokracija cveti, slika pa je razdrobljena.

Veliko je unikatnosti.

"Kako" je bil zajet v "kaj",

in potreba po kontroli vodi do paranoje v družbi,

da moramo upravljati in kontrolirati vse.

Zakaj ta preobrat?

Mislim, da so trije razlogi.

Prvi je, da je govor leve poloble zelo prepričljiv,

ker odreže stran vse kar ji ni prepričljivo.

Ta model je popolnoma skladen sam sabo, ker se je takega naredil.

Levi polobli tudi pravim Berlusconi v možganih.

Ker kontrolira medije, je zelo zgovoren glede sebe.

Desna polobla nima glasu.

Ne more konstruirati istih argumentov.

Tudi mislim, da je neke vrste efekt "sobe z ogledali".

Bolj se zapletemo v to, bolj odklanjamo stvari, ki bi nas mogoče privedle ven.

Samo prezrcalimo se nazaj v tisto kar že vemo, kar že vemo, kar že vemo...

Naj bom jasen: nisem proti

tistemu kar ponuja leva polobla.

Nobeden ne more biti bolj strastene v dobi kjer zanemarjamo razum

in zanemarjamo previdno uporabo jezika.

Nobeden ne more biti bolj strasten kot jaz, glede jezika in glede razuma

samo hočem reči, da sem bolj strasten glede desne poloble

in do potrebe o vrnitvi tega kar desna polobla ve v širši kontekst.

Izkazalo se je, da je Einsteinovo mišljenje, nekako privedlo do tega tipa razmišljanja o strukturi možganov.

Enstein je rekel: "Intuitivni um je sveti dar, racionalni um pa je zvest služabnik."

Ustvarili smo družbo, ki spoštuje služabnika, vendar je pozabila na dar.

[zvonec]

Cognitive Media www.cognitivemedia.co.uk Copyright 2100 Cognitive Media. Vse pravice pridržane.

Translation: Sebastian Baar

Za domišljijo rabimo obe polobli.