Vsako pomlad

na stotine avanturistov sanja
o vzponu na Čomolungmo,

znano tudi kot Mount Everest.

Mesece čakajo v baznem taboru,

da bi dobili priložnost za vzpon
na veličastni in smrtonosni vrh.

Zakaj ljudje tvegajo življenje in zdravje,
da bi osvojili Everest?

Gre za izziv?

Za razgled?

Za možnost, dotakniti se neba?

Mnoge privlači status Everesta
kot najvišje gore na svetu.

A treba je biti natančen.

Najvišja gora od vznožja do vrha
je Mauna Kea,

vendar ima z 8850 m

Everest najvišjo nadmorsko višino
na svetu.

Da bi razumeli, kako je ta očak nastal,

moramo prodreti globoko v skorjo planeta,

kjer se stikajo kontinentalne plošče.

Zemljina površina je kot oklep pasavca.

Deli skorje se stalno gibljejo,

nad, pod in okoli drug drugega.

Za tako velike kontinentalne plošče
se gibljejo relativno hitro.

Premikajo se dva do štiri
centimetre letno,

približno tako hitro,
kot rastejo nohti na rokah.

Ko dve plošči trčita,

se ena zarine v ali pod drugo,
se ob straneh upogne

in povzroči dvig,
da napravi prostor za dodatno skorjo.

Tako je nastal Everest.

Pred 50 milijoni let se je indijska plošča
pomaknila proti severu

in trčila v večjo, evrazijsko ploščo.

Skorja se je nagubala
in se močno dvignila.

Everest je v osrčju te dejavnosti,

na robu trka med indijsko
in evrazijsko ploščo.

A gore oblikujejo tudi druge sile.

Ko zemlja rine navzgor,
se dviga tudi zrak.

S tem se zrak hladi in povzroči
kondenzacijo pare,

kar tvori dež ali sneg.

Padavine preoblikujejo površje,

razgradijo skale ali povzročijo,
da razpadejo zaradi vremenskih vplivov.

Voda po pobočjih odnaša tovrsten material

ter povzroča erozijo,

s čimer tvori globoke doline
in razbrazdane vrhove.

Ravnotežje med dviganjem in erozijo
daje gori značilno obliko.

Primerjajmo nebeške vrhove Himalaje

s pomirjujočimi gorami Apalačev.

Seveda niso vse gore enake.

Upoštevati je namreč treba tudi čas.

Ob prvem naletu kontinentalnih plošč
do dviga pride hitro.

Vrhovi so visoki in imajo strma pobočja.

Sčasoma pa jih težnost in voda izčrpata.

Erozija premaga dviganje

in vrhove uničuje hitreje,
kot se dvigujejo.

Tretji dejavnik je podnebje.

Pri temperaturah pod ničlo
se ves sneg ne stopi,

temveč postaja kompakten,
dokler se ne pretvori v led.

To ustvari snežno linijo,
ki po svetu nastaja na različnih višinah,

odvisno od podnebja.

Na polih je snežna linija
na morski gladini.

Blizu ekvatorja je šele
kakih pet km visoko dovolj hladno,

da se tvori led.

Ves ta led začne teči pod
lastno neznansko težo

in tvoriti počasi tekočo ledeno reko,
ki ji rečemo ledenik,

ki melje skale pod seboj.

Bolj ko so gore strme, hitreje teče led

in hitreje oblikuje kamnino pod seboj.

Ledeniki erodirajo pokrajino
hitreje kot dež in reke.

Kjer se ledeniki dotikajo vrhov gora,
jih spodjedo tako hitro,

da vrhove odnese, kot bi jih odrezala
ogromna snežna motorna žaga.

Kako da je potem
ledeni Mount Everest tako visok?

Kataklizmično trčenje plošč,
ki ga je ustvarilo,

ga je že naredilo visokega.

Poleg tega gora leži blizu tropov,

zato je snežna meja visoko,
ledeniki pa relativno majhni,

komaj dovoljšni, da ga malo odškrnejo.

Gora stoji v popolnih okoliščinah,

zaradi katerih ohranja
svojo izjemno višino.

A ne bo vedno tako.

Svet se spreminja in kontinentalne plošče,

Zemljino podnebje ter moč erozije

bodo nekoč morda znižali Mount Everest.

Za sedaj pa ostaja legenda
v očeh planincev,

avanturistov ter sanjačev.