Če bi dejala, da je okoli vas na bilijone
majcenih bakterij, bi verjeli?
To drži!
Mikroorganizmi, ki jim pravimo bakterije,
so se na Zemlji pojavili
med prvimi oblikami življenja.
Čeprav so enoceličarji,
je njihova skupna biomasa večja
od vseh rastlin in živali skupaj.
In živijo skoraj povsod:
na tleh, v vodi,
na kuhinjski mizi, na koži,
celo v vašem telesu so.
Ampak brez panike.
Čeprav imate v telesu desetkrat
več bakterijskih celic,
kot ima vaše telo človeških celic,
so mnoge od njih neškodljive
ali celo koristne,
saj pomagajo pri prebavi
in imunskem sistemu.
Je pa med njimi nekaj plevela,
ki povzroča škodljive okužbe,
od majhnih težav
do smrtonosnih epidemij.
Na srečo obstajajo odlična zdravila,
ki se borijo proti bakterijskim okužbam.
Nekatera so narejena iz kemikalij,
druga so iz naravnih snovi, kot so plesni,
vsi ti antibiotiki pa
ubijejo ali nevtralizirajo bakterije,
saj ustavijo sintezo
celične stene
ali vplivajo na pomembne procese,
kot je sinteza beljakovin,
in pri tem pustijo človeške celice
nepoškodovane.
Zaradi uporabe antibiotikov v 20. stoletju
veliko nekoč nevarnih bolezni
zdaj brez težav pozdravimo.
Vendar pa vse več antibiotikov
postaja manj učinkovitih.
Je šlo kaj narobe,
da ne delujejo več?
Težava niso antibiotiki,
ampak bakterije, proti katerim se borijo,
razlog pa pojasni Darwinova teorija
naravne selekcije.
Kot vsi drugi organizmi
posamezne bakterije
naključno mutirajo.
Veliko teh mutacij
je nevarnih ali nepotrebnih,
a vsake toliko časa
se pojavi taka, ki organizmu
omogoči prednost pri preživetju.
In za bakterijo
je mutacija, po kateri postane
odporna na določen antibiotik,
pomembna prednost.
Ko neodporne bakterije odmrejo,
kar se hitro zgodi
v okoljih z veliko antibiotiki,
kot so bolnišnice,
ostane več prostora in virov
za tiste, ki so odporne,
te pa posredujejo naprej
samo mutirane gene, ki krepijo odpornost.
Razmnoževanje
pa ni edini način za to.
Nekatere ob odmrtju sprostijo svoj DNA,
ki ga poberejo druge bakterije,
spet druge pa uporabijo metodo
po imenu konjugacija,
povežejo se z bički
in tako si delijo gene.
Sčasoma se odporni geni razmnožijo
in ustvarijo cele seve
odpornih superbakterij.
In koliko časa imamo,
preden superbakterije zavladajo svetu?
No, pri nekaterih bakterijah
se je to že zgodilo.
Nekatere podvrste zlatega stafilokoka,
ki povzročajo vnetja kože,
pljučnico ali celo sepso,
so se razvile v MRSA
in postale odporne na
betalaktamske antibiotike,
kot so penicilin, meticilin in oksacilin.
Zaradi gena, ki nadomesti beljakovino,
ki jo ponavadi napadejo betalaktami,
lahko MRSA brez ovir
gradi svoje celične stene.
Druge superbakterije,
kot je salmonela,
včasih proizvedejo encime,
podobne betalaktamom,
ki razgradijo napadalne antibiotike,
preden lahko ti napravijo škodo,
in E. coli, raznolika skupina bakterij,
ki vsebuje seve, ki povzročajo
diarejo in odpoved ledvic,
lahko preprečijo delovanje antibiotikov,
kot so kvinoloni,
saj onesposobijo vsiljivce,
ki jim uspe prodreti v celico.
Imamo pa tudi dobre vesti.
Znanstveniki se trudijo biti
vsaj korak pred bakterijami
in čeprav je razvoj novih antibiotikov
v zadnjih letih počasnejši,
je razvoj novih zdravil prednostna naloga
Svetovne zdravstvene organizacije.
Drugi znanstveniki iščejo
alternativne rešitve,
kot je terapija s fagi
ali preventivna uporaba cepiv.
A zmanjšanje pretirane
in nepotrebne rabe antibiotikov
za manjše okužbe,
ki se lahko pozdravijo same,
ter nove prakse v zdravstvu,
ki bi preprečile okužbe v bolnišnicah,
lahko izjemno vplivajo
na to, da ostane živih
več neodpornih bakterij,
saj so konkurenca odpornim.
V boju proti superbakterijam
je zmanjševanje napetosti
včasih boljše od evolucijske
oborožitvene tekme.