Čreda gnujev, jata rib, jata ptic. Mnoge živali se zbirajo v velikih skupinah, ki so med najčudovitejšimi prizori naravnega sveta. A zakaj se te skupine oblikujejo? Običajni odgovori vključujejo stvari, kot so iskanje varnosti v množičnosti, ali lov v krdelih, ali zbiranje zaradi parjenja ali razmnoževanja, in vse te razlage, čeprav pogosto držijo, vsebujejo veliko predpostavko o obnašanju živali, in sicer, da živali nadzirajo svoja dejanja, da imajo nadzor nad svojimi telesi. A temu pogosto ni tako. To je artemija, solinski rakec. Verjetno ga bolj poznate pod imenom morska opica. Je majhen in navadno živi sam, a se lahko zbira tudi v takšnih velikih rdečih rojih, ki se raztezajo več metrov. Ti pa se oblikujejo zaradi zajedavca. Ti rakci so okuženi s trakuljo. Trakulja je v bistvu dolgo, živo črevesje, z genitalijami na enem koncu in kljukastimi usti na drugem. Kot samostojni novinar, sočustvujem. (smeh) Trakulja srka hranljive snovi iz artemijinega telesa, a počne tudi druge stvari. Kastrira jih, njihovo barvo spremeni iz prosojne v svetlo rdečo, podaljša jim življenje, in, kot je odkril biolog Nicolas Rode, jih pripravi do plavanja v skupinah. Zakaj? Zato ker ima trakulja, tako kot mnogi drugi zajedavci, kompliciran življenjski cikel, ki vključuje mnogo različnih gostiteljev. Rakci so samo en korak na njeni poti. Njen končni cilj je ta, veliki flamingo. Trakulja se lahko razmnožuje samo v flamingu, zato, da bi prišla do njega, zmanipulira svoje gostitelje rakce, da oblikujejo te roje vpadljive barve, ki jih flamingo lažje opazi in požre, in to je skrivnost rojev artemij. Niso družabni po lastni volji, ampak ker jih nadzirajo. Ni varnost v množičnosti. Dejansko je ravno nasprotno. Trakulja ugrabi njihove možgane in njihova telesa ter jih spremeni v vozilo, s katerim pride do flaminga. Tu pa je še en primer zajedavske manipulacije. To je samomorilski čriček. Ta čriček je pogoltnil ličinke gordijskega črva ali žive niti. Črv je v njem zrastel do odrasle velikosti, vendar mora za parjenje priti do vode, to pa naredi z izločanjem beljakovin, ki zmedejo čričkove možgane, da se začne obnašati neobičajno. Ko se čriček približa vodi, kot je ta bazen, skoči vanjo in se utopi, črv pa privijuga ven iz njegovega samomorilskega trupelca. Črički so res prostorni. Kdo bi si mislil? Trakulja in živa nit nista edina. Sta del celotne kavalkade zajedavcev, ki nadzirajo um, glivic, virusov, črvov in žuželk ter drugih, ki so vsi specializirani za spodkopavanje in nadvladovanje volje njihovih gostiteljev. Za ta način življenja sem prvič slišal v "Preizkusih življenja" Davida Attenbourgha pred približno 20 leti, kasneje pa še v čudoviti knjigi "Zajedavec Reks", ki jo je napisal moj prijatelj Carl Zimmer. In od takrat naprej pišem o teh bitjih. Ni veliko tem v biologiji, ki bi me bolj očarale. Kot da bi zajedavci sprevrgli tudi moje možgane. Konec koncev so vedno neustavljivo privlačni in čudovito strašljivi. Ko pišete o zajedavcih, je vaše besedišče polno fraz, kot so "živ pojeden" in "izbruhne iz njegovega telesa." (smeh) A gre za več kot zgolj to. Sem pisec in kolegi pisci v občinstvu bodo vedeli, da imamo radi zgodbe. Zajedavci nas vabijo, da se upremo privlačnosti očitnih zgodb. Njihov svet je poln zasukov v zgodbi in nepričakovanih razlag. Zakaj, na primer, ta gosenica začne nasilno mlatiti naokrog, ko se katera druga žuželka približa njej in tistim belim kokonom, ki jih očitno straži? Ali morda ščiti svoje brate in sestre? Ne. To gosenico je napadla zajedavska osa in vanjo izlegla jajčeca. Mlade osice so se izlegle in gosenico živo pojedle, preden so izbruhnile iz njenega telesa. Vidite, kaj mislim? Gosenica ni umrla. Nekaj os je očitno ostalo in so jo nadzirale, da je branila njihove brate in sestre, ki gredo skozi preobrazbo v odrasle v tistih kokonih. Ta gosenica je z glavo udarjajoč zombi telesni stražar, ki brani potomce bitja, ki jo je ubilo. (aplavz) Veliko snovi imamo za predelat. Imam pa samo 13 minut. (smeh) Najbrž nekateri od vas sedaj obupno iščete nekaj tolažbe v ideji, da so te stvari nenavadnosti naravnega sveta, da so osamelci, in takšno stališče je razumljivo, saj so zajedavci po svoji naravi precej majhni in veliko svojega časa prebijejo v telesih drugih stvari. Z lahkoto jih spregledamo, vendar to ne pomeni, da niso pomembni. Pred nekaj leti je Kevin Lafferty skupino znanstvenikov odpeljal v tri kalifornijske estuarije in stehtali, secirali in zabeležili so vse, kar so lahko našli, in kar so našli, je bilo skrajno izobilje zajedavcev. Še posebej pogosti so bili metljaji, majhni črvi, ki so specializirani za kastriranje svojih gostiteljev, kot je ta nesrečni polž. Posamezen metljaj je mikroskopsko majhen, vendar pa so vsi skupaj tehtali toliko, kot vse ribe v estuarijih in tri- do devetkrat več kot vse ptice. In se spomnite žive niti, ki sem vam jo pokazal, tisto s čričkom? Japonski znanstvenik, Takuya Sato, je odkril, da v nekem potoku, te stvari poženejo toliko čričkov in kobilic v vodo, da utopljene žuželke predstavljajo 60 odstotkov prehrane lokalnih postrvi. Manipulacija ni nenavadnost. Je ključen in običajen del sveta okoli nas in znanstveniki so odkrili že na stotine primerov takšnih manipulatorjev, kar pa je še bolj razburljivo, začenjajo razumeti, točno kako ta bitja nadzirajo svoje gostitelje. In to je en od mojih najljubših primerov. To je Ampulex compressa, smaragdna osa, in univerzalno sprejeta resnica je, da si smaragdna osa, ki ima oplojena jajčeca, mora želeti ščurka. Ko ga najde, ga zabode z želom, ki je tudi čutni organ. Do tega odkritja smo prišli pred tremi tedni. Zabode ga z želom, ki je čutni organ, opremljen z majhnimi zaznavnimi izboklinami, ki ji omogočijo, da otipa značilno teksturo ščurkovih možganov. Tako kot oseba, ki na slepo tipa po vreči, najde možgane in jim vbrizga strup v dva točno določena skupka nevronov. Izraelska znanstvenika, Frederic Libersat in Ram Gal, sta odkrila, da je strup zelo specifično kemično orožje. Ščurka niti ne ubije, niti ga ne uspava. Ščurek bi lahko odkorakal ali odletel ali stekel, če bi se tako odločil, a se ne odloči za to, ker strup uniči njegovo motivacijo za hojo in samo to. Osa v bistvu odstrani kljukico iz kvadratka pobegni-pred-nevarnostjo v operacijskem sistemu ščurka, kar ji omogoči, da svojo nemočno žrtev vodi nazaj do svojega brloga s svojimi antenami kot človek, ki sprehaja psa. Ko sta enkrat tam, nanj izleže jajčece, jajčece se izleže, živega poje, izbruhne iz telesa, bla, bla, bla, zdaj že veste, kako to gre. (smeh) (aplavz) Trdil bi, da ko ga osa enkrat piči, ščurek ni več ščurek. Je bolj kot podaljšek ose, kot je bil čriček podaljšek žive niti. Ti gostitelji ne bodo preživeli ali se razmnoževali. Nad svojimi usodami imajo toliko nadzora kot moj avto. Ko zajedavec enkrat vstopi, gostitelji nimajo več besede. Seveda tudi ljudem manipulacija ni tuja. Jemljemo zdravila, da bi spremenili kemijo v svojih možganih in svoje razpoloženje, in kaj so argumenti ali oglaševanje ali velike ideje, če ne poskus vplivanja na um nekoga drugega? Toda naši poskusi tega so preprosti in nedodelani v primerjavi s fino specifičnostjo zajedavcev. Don Draper si lahko le želi, da bi bil tako eleganten in natančen kot smaragdna osa. Mislim, da je to tisti del, ki dela zajedavce tako zlovešče in tako neustavljivo privlačne. Takšno težo dajemo svoji svobodni volji in svoji neodvisnosti, da možnost izgube teh lastnosti zaradi nevidnih sil naslavlja naše najgloblje družbene strahove. Orwellovske distopije in senčne spletke in super zlobneži, ki nadzirajo ume - to so stvari, ki polnijo našo najtemnejšo fikcijo, v naravi pa se to kar naprej dogaja. Kar me vodi do očitnega in zaskrbljujočega vprašanja: Ali obstajajo temačni, zlovešči zajedavci, ki vplivajo na naše obnašanje, ne da bi mi za to vedeli, poleg NSA (nacionalni urad za varnost, op. p.)? Če obstajajo - (smeh) (aplavz) Zdaj imam na čelu rdečo pikico, kajne? (smeh) Če obstajajo, je to dober kandidat za njih. To je Toxoplasma gondii, ali na kratko, Toxo, ker si strašljivo bitje vedno zasluži ljubek vzdevek. Toxo lahko okuži sesalce, mnogo različnih vrst sesalcev, spolno razmnožuje pa se lahko samo v mačkah. Znanstveniki kot Joanne Webster so pokazali, da če Toxo pride v podgano ali miš, tega glodavca spremeni v raketo, ki išče mačke. Če okužena podgana zavoha prekrasen vonj mačjega scanja, steče proti viru tega vonja, namesto v bolj razumno smer, stran. Mačka poje podgano. Toxo lahko seksa. Klasična zgodba Jej, moli, ljubi. (smeh) (aplavz) Ste zelo velikodušni, radodarni ljudje. Zdravo, Elizabeth, tvoj govor mi je bil všeč. Kako zajedavec svojega gostitelja tako nadzira? V bistvu ne vemo. Vemo, da Toxo izloča encim, ki tvori dopamin, snov, ki je povezana z nagrajevanjem in motivacijo. Vemo, da cilja določene dele glodavčevih možganov, v ključno s tistimi, ki so povezani s spolno vzburjenostjo. Toda, kako se ti koščki sestavljanke sestavijo, ni takoj jasno. Kar je jasno je, da je ta stvar ena sama celica. Nima živčnega sistema. Nima zavesti. Celo telesa nima. A manipulira s sesalcem? Mi smo sesalci. Seveda smo bolj inteligentni od navadne podgane, a naši možgani imajo enako osnovno strukturo, enake vrste celic, enake kemikalije, ki se pretakajo skozi njih, in enake zajedavce. Ocene se precej razlikujejo, a nekatere številke nakazujejo, da ima en od treh ljudi na svetu v svojih možganih Toxo. Običajno to ne vodi v nobeno očitno bolezen. Zajedavec zelo dolgo ostaja v mirujočem stanju. Vendar pa je nekaj dokazov, da ljudje, ki ga prenašajo, dosegajo nekoliko drugačne rezultate na vprašalnikih o osebnosti, kot ostali ljudje, da imajo nekoliko večje tveganje za avtomobilske nesreče, nekaj pa je tudi dokazov, da so ljudje s shizofrenijo bolj verjetno okuženi. Mislim, da ti dokazi še ne zadostujejo in celo med raziskovalci Toxo-ja so deljena mnenja, ali zajedavec resnično vpliva na naše obnašanje. Vendar glede na razširjenost narave takšnih manipulacij bi bilo precej neverjetno, da bi bili ljudje edina vrsta, na katero ne bi imele podobnega vpliva. In mislim, da je ta zmožnost, da nenehno spodkopavajo naš način razmišljanja o svetu, tista, ki dela zajedavce neverjetne. Nenehno nas vabijo, da naravni svet gledamo postrani, in se sprašujemo, ali obnašanja, ki jih vidimo, naj bodo enostavna in očitna, ali begajoča in zapletena, niso rezultat posameznikov, ki se ravnajo po lastni volji, ampak so upognjena zaradi nadzora nečesa drugega. In čeprav je ta ideja lahko zaskrbljujoča in čeprav so navade zajedavcev lahko zelo grozne, mislim, da jih sposobnost, da nas presenetijo, dela čudovite in karizmatične kot katerakoli panda ali metulj ali delfin. Na koncu knjige "O izvoru vrst" Charles Darwin piše o veličastnosti življenja in o neskončnih oblikah najlepšega in najčudovitejšega in rad si mislim, da bi z lahkoto lahko govoril o trakulji, ki naredi rakca družabnega, ali o osi, ki pelje ščurke na sprehod. Morda pa to govori le zajedavec. Hvala. (aplavz)