Spregovorila bom o zaupanju,

in pričela bom tako, da vas spomnim

na običajne poglede,
ki jih imamo ljudje o zaupanju.

Mislim, da so ti pogledi že tako vsakdanji,

da so postali klišeji.

Mislim, da so trije.

Pri prvem gre za izjavo:
obstaja velik padec zaupanja,

ki je zelo razširjena.

V drugem primeru gre za cilj:
morali bi imeti več zaupanja.

In tretji je naloga:
zaupanje je potrebno zgraditi.

Menim, da so tako izjava
kot cilj in tudi naloga

napačno zastavljeni.

Zato bi vam danes rada povedala

drugačno zgodbo o izjavi, cilju in nalogi,

za katero menim, da ponuja boljšo rešitev.

Najprej izjava: Zakaj ljudje
mislijo, da zaupanje pada?

Če to bolje premislim na
podlagi mojih osebnih dokazov,

bi rekla, da ne poznam odgovora.

Sem pa nagnjena k mišljenju, da medtem

ko je v nekaterih dejavnostih
ali institucijah upadlo,

je v drugih naraslo.

Nimam pregleda nad tem.

Vendar pa lahko pogledam
ankete javnega mnenja,

in te so domnevno

vir prepričanja o tem,
da je zaupanje upadlo.

Ko pogledaš te ankete skozi čas,

vidiš, da za to ni ravno veliko dokazov.

Se pravi, da ljudjem,
ki jim nismo zaupali

20 let nazaj,

v prvi vrsti novinarjem in
politikom, ne zaupamo niti danes.

In ljudjem, ki smo jim zelo
zaupali 20 let nazaj,

še vedno precej zaupamo:
sodnikom, medicinskim sestram...

Vsi ostali pa smo nekje vmes

in mimogrede, povprečna oseba na ulici

spada skoraj točno v sredino.

Toda ali je to dober dokaz?

Javnomnenjske ankete so
namreč točno to, mnenja.

Kaj drugega pa lahko pokažejo?

Torej, opazujejo nek splošen odnos

ljudi, ko jim postaviš neko vprašanje.

"Ali zaupate politikom?
Ali zaupate učiteljem?"

Če pa bi vas vprašali: "Ali zaupate
trgovcem sadja in zelenjave?"

"Ali zaupate ribarnicam?

Ali zaupate učiteljem v osnovni šoli?"

bi najbrž hiteli z odgovorom:
"Da počnejo kaj?"

In to bi bil tudi izjemno smiseln odgovor.

In če ste razumeli odgovor
na to, bi lahko rekli:

"No, nekaterim zaupam, nekaterim pa ne."

To je povsem racionalna stvar.

Skratka, v našem realnem življenju

zaupamo na razpršen način.

Ne domnevamo, da bo stopnja zaupanja,

ki jo lahko sicer v celoti uživa nek določen

uradnik ali vodja pisarne in podobni,

nekaj, kar bo enotno za vse.

Lahko na primer rečem, da zaupam

meni znani učiteljici v osnovni šoli,

da uči brati prvošolce,

vendar pa ji ne bom zaupala,
da vozi šolski avtobus.

Navsezadnje bi lahko tudi vedela,
da ni dobra voznica.

Morda bom svojemu najbolj
zgovornem prijatelju zaupala,

da skrbi za razpravo,

najbrž pa ne tudi tega,
da lahko drži skrivnost zase.

Preprosto.

Torej, če imamo v konkretnem
življenju dokaze,

da je zaupanje nekaj razpršenega,

čemu potem zavržemo to vedenje,

ko o zaupanju razmišljamo abstraktno?

Menim, da so ankete slab pokazatelj

stopnje zaupanja, ki obstaja v resnici,

to pa zato, ker zabrišejo zdravo presojo,

ki jo uporabljamo pri oblikovanju zaupanja.

Drugič, kaj pa glede cilja?

Cilj je imeti več zaupanja.

Resnici na ljubo, mislim,
da je to neumen cilj.

To ni nekaj, k čemur bi sama težila.

Jaz bi težila k temu, da bolj
zaupam tistim, ki so tega vredni,

ne pa tistim, ki tega niso.

Pravzaprav sem bolj gotova v to, da ne
zaupam tistim, ki niso zaupanja vredni.

In menim, da tisti, ki so npr.

zaupali svoje prihranke g. Madoffu
(finančni goljuf, op.p.),

le-ta pa jih je odnesel s seboj,

in ko pomislim nanje, pomislim, da

je šlo za preveč zaupanja.

Več zaupanja ni pameten cilj v tem življenju.

Pametno dajanje in pametno
zavračanje zaupanja

pa je ustrezen cilj.

Nekoč je nekdo rekel, prav,

torej v prvi vrsti ni pomembno

zaupanje, temveč vrednost zaupanja.

Gre za presojo, kako
zaupanja vredni so ljudje

v konkretnem pogledu.

In ta presoja od nas zahteva,
da pogledamo na tri stvari.

Ali so ti ljudje kompetentni?
Ali so iskreni? Ali so zanesljivi?

In če ugotovimo, da je oseba kompetentna

v določenih zadevah,

da je zanesljiva in iskrena,

potem imamo dober razlog, da ji zaupamo.

Ker bodo zaupanja vredni.

Če pa so po drugi strani nezanesljivi,
potem jim ne bomo zaupali.

Imam prijatelje, ki so
kompetentni in iskreni,

ampak jim ne bom zaupala,
da mi odpošljejo pošiljko,

ker so pozabljivi.

Imam prijatelje, ki so zelo samozavestni,

lahko naredijo nekatere stvari,

toda spoznala sem, da so
precenili svoje kompetence.

Z veseljem lahko rečem, da mislim,
da nimam veliko prijateljev,

ki so kompetentni in zanesljivi,
a skrajno neiskreni.

(Smeh)

Če pa so, tega nisem opazila.

In vendar je to tisto, kar iščemo:

vrednost zaupanja pred zaupanjem.

Zaupanje je le odziv.

Vrednost zaupanja je tisto,
kar je potrebno presojati.

Seveda je to težko.

Zadnjih nekaj desetletij
smo si prizadevali zgraditi

sisteme odgovornosti za
različne vrste institucij,

strokovnjakov, uradnikov ipd.,

pri katerih bi lahko lažje
presojali, koliko so zaupanja vredni.

Velik del teh sistemov
deluje z obratnim učinkom.

Ne delujejo tako, kot se od njih pričakuje.

Spomnim se, ko sem govorila
z babico, ki je rekla:

"Veste, problem je, ker nam več časa vzame

delo s papirji, kot pa porod otroka."

V celotnem javnem življenju,
našem institucionalnem življenju,

vidimo ta problem,

da ta sistem odgovornosti,

ki naj bi skrbel za vrednost zaupanja

in dokaze o vrednosti zaupanja,

dela ravno obratno.

Gre za oviranje ljudi, ki naj
bi izvajali težke naloge,

kot npr. babice, da se namesto svojega dela

od njih zahteva, da delajo
kljukice, kot pravimo.

Vsak od vas lahko ponudi kakšen tak primer.

Toliko o cilju.

Cilj, tako mislim, je vrednost zaupanja

in to se bo spremenilo le,

če bomo poskusili sami biti zaupanja vredni

in to prenašali tudi na druge.

In če bomo presojali ali so ljudje,

najsi bodo vodje pisarn
ali politiki, vredni zaupanja.

To ni enostavno. Gre vendarle
za presojo in preprosta reakcija

ali nagnjenje ni nujno ustrezno.

In tretjič, naloga.

Reči le, da je naloga
ponovno zgraditi zaupanje,

nas ne bo pripeljalo prav daleč.

Kajti to bi pomenilo, da bi jaz in vi
morali ponovno zgraditi zaupanje.

No, lahko bi to naredili zase.

Nekaj zaupanja vrednosti
lahko ponovno zgradimo.

Lahko to naredimo v dvoje, da izboljšamo zaupanje.

Toda zaupanje je nenazadnje drugačno,

saj je nekaj, kar dobiš od drugih.

Ne moreš kar zgraditi nečesa,
kar ti lahko dajo drugi.

Morate jim dati osnovo

za to, da vam pričnejo zaupati.

Torej biti morate vredni zaupanja.

To pa zato, ker ne morete slepiti

vseh ljudi ves čas - vsaj običajno ne.

Toda pri tem morate zagotoviti
tudi uporabne dokaze,

da ste vredni zaupanja.

Kako to narediti?

Vsak dan in vsepovsod to že počno

običajni ljudje, uradniki, ustanove,

in to kar učinkovito.

Naj vam dam preprost trgovski primer.

Trgovina, kjer kupujem nogavice,
pravi, da jih lahko vrnem

brez vsakih vprašanj.

Vzamejo jih in mi povrnejo denar

ali pa mi ponudijo par
nogavic v barvi, ki jo želim.

To je super. Jaz jim zaupam,

ker so se mi pokazali, da so lahko ranljivi.

Menim, da je v tem velik nauk.

Če ste pripravljeni vašo
ranljivost pokazati drugemu,

je to kar tehten dokaz,
da ste vredni zaupanja.

In tudi vi verjamete temu, kar govorite.

Torej na koncu mislim,
da to, proti čemur stremimo,

ni prav težko dojeti.

To je odnos, v katerem so
ljudje zaupanja vredni

in lahko sami presodijo,
kdaj in kako je druga oseba

vredna zaupanja.

In nauk vsega tega je,

da moramo manj razmišljati o zaupanju,

pri miru je potrebno pustiti
odnos do zaupanja,

ki ga zaznavamo iz javnomnenjskih anket,

več pa o tem, kako biti zaupanja vreden,

in tem, kako ljudem dajete ustrezne, uporabne

in preproste dokaze, da ste zaupanja vredni.

Hvala.

(Aplavz)