Živjo. Moje ime je Cameron Russell

in zadnje čase se ukvarjam 
z manekenstvom.

Pravzaprav zadnjih 10 let.

In občutek imam,

da je ta trenutek v sobi
neprijetna napetost,

ker ne bi smela obleči te obleke.

(Smeh)

K sreči sem prinesla obleko za preobleči.

To je prvo preoblačenje na odru TED-a

in mislim, da imate srečo, 
ker ste mu lahko priča.

Če ste bile nekatere ženske zgrožene,
ko sem prišla na oder,

mi ni treba povedati zdaj,
ampak bom izvedela na Twitterju.

(Smeh)

Dodala bi,
da sem precej privilegirana,

ker lahko spremenim,
kaj si mislite o meni

v samo 10 sekundah.

Vsi tega ne morejo storiti.

Te visoke pete so zelo neudobne;
še dobro, da jih nisem nameravala nositi.

Najhujši del je,
ko si potegnem pulover čez glavo,

ker se mi boste takrat vsi smejali.

Tako, da ne naredite ničesar,
medtem ko ga imam čez glavo.

Dobro.

Torej, zakaj sem to naredila?

To je bilo nerodno.

(Smeh)

No --

(Smeh)

Upam, da ne tako nerodno kot tista slika.

Videz je vpliven,

vendar je videz tudi površinski.

Pravkar sem popolnoma spremenila,
kaj si mislite o meni, v šestih sekundah.

In na tej sliki

še nikoli nisem imela fanta 
v resničnem življenju.

Bila sem v grozni zadregi

in fotograf mi je govoril,
naj usločim hrbet.

in dam roko tipu v lase.

In seveda, z izjemo operacij

in lažne porjavitve, ki so mi jo naredili
dva dni nazaj za službo,

ne moremo narediti nič kaj dosti,
da bi spremenili svoj videz

in naš videz ima, kljub temu da je 
površinski in nespremenljiv,

ogromen vpliv na naše življenje.

Tako danes zame biti pogumna pomeni
biti odkrita.

In na tem odru sem,
ker sem manekenka.

Na tem odru sem,
ker sem lepa belka

in v moji industriji
temu rečemo seksi dekle.

Odgovorila bom na vprašanja,
ki mi jih ljudje vedno postavljajo,

vendar bom tokrat iskrena.

Torej, prvo vprašanje je,
kako postaneš manekenka.

Vedno odgovorim samo:
"Oh, odkrili so me."

Ampak to ne pomeni nič.

V resnici sem 
postala manekenka,

tako da sem zadela na genetski loteriji
in podedovala zapuščino,

in morda se sprašujete, kakšno zapuščino.

No, že nekaj stoletij

lepoto definiramo,
ne samo kot zdravje in mladost

in simetrijo, ki jo po naravi občudujemo,

ampak tudi kot visoko, vitko postavo

in ženstvenost in belo kožo.

In to je zapuščina, ki so jo zgradili zame

in zapuščina, ki sem jo dobro vnovčila.

In vem, da so med občinstvom ljudje,

ki so ta hip skeptični

in mogoče je med vami kakšen modni
navdušenec, ki si misli:

"Čakaj. Naomi. Tyra. Joan Smalls. 
Liu Wen."

In najprej bi rada pohvalila
vaše impresivno poznavanje manekenk.

(Smeh)

Ampak žal vas moram obvestiti, 
da je leta 2007

zelo navdahnjen doktorski študent z NYU

preštel vse manekenke na modni pisti,
čisto vsako, ki so jo najeli,

in od 677 manekenk

jih samo 27, manj kot 4%,
ni bilo bele rase.

Naslednje vprašanje, 
ki mi ga ljudje vedno postavijo je:

"Ali lahko postanem manekenka, 
ko odrastem?"

In prvi odgovor je, "Ne vem,
jaz ne odločam o tem."

Toda drugi odgovor,

kar bi res rada rekla 
tem malim deklicam je:

"Zakaj? Veš, lahko postaneš karkoli.

Lahko bi bila predsednica ZDA

ali izumiteljica naslednjega interneta

ali nindža pesnica, 
ki se ukvarja s srčno kirurgijo,

kar bi bilo mega, 
ker bi bila prva na svetu."

(Smeh)

In če mi po tem čudovitem seznamu 
še vedno rečejo

"Ne, ne, Cameron, hočem biti manekenka,"

potem rečem, "Bodi moja šefica."

Ker jaz ne vodim ničesar

in ti bi lahko bila glavna urednica
ameriškega Voguea

ali generalna direktorica H&M,
ali naslednji Steven Meisel.

Reči, da bi rada, ko odrasteš,
postala manekenka,

je kot bi rekla, da bi rada, 
ko odrasteš, zadela na loteriji.

Ni odvisno od tebe in super je

in ni kariera.

Zdaj vam bom pokazala znanje, 
ki sem ga nabrala v 10 letih manekenstva.

V nasprotju s srčnim kriurgom

svoje znanje zlahka povzamem.

Torej, če je fotograf na tej strani

in luč na tej strani, dober reflektor,

in naročnik reče:
"Hočemo posnetek hoje."

To nogo daš naprej, lepo in dolgo,
ta roka gre nazaj, ta roka gre naprej,

glavo držiš takole
in potem se samo premikaš naprej in nazaj

in potem pogledaš nazaj
proti svojim namišljenim prijateljem

300, 400, 500-krat.

(Smeh)

Izgledalo bo nekako takole.

(Smeh)

Upajmo, da manj nerodno kot
ta na sredini.

Ne vem, kaj se je zgodilo tukaj.

Na žalost potem, ko končaš šolo

in imaš življenjepis 
in si imela nekaj služb,

ne moreš več reči, da boš karkoli,

tako da, če rečeš, 
da bi rada postala predsednica ZDA,

na tvojem življenjepisu pa piše:
manekenka za spodnje perilo: 10 let,

te ljudje čudno pogledajo.

Naslednje vprašanje je:
"Ali retuširajo vse fotografije?"

In ja, retuširajo bolj ali manj vse,

ampak to je samo majhen del tega,
kar se dogaja.

Ta fotografija je čisto prva,
ki sem jo posnela,

in to je bilo tudi prvič,
da sem oblekla bikini,

in sploh še nisem dobila menstruacije.

Vem, da je to precej osebna stvar,
ampak bila sem mlada deklica.

Takole sem bila videti s svojo babico
samo nekaj mesecev prej.

Ti dve sliki sta bili posneti na isti dan.

Moja prijateljica je lahko šla z mano.

Tukaj sem na zabavi v pižamah nekaj dni 
pred snemanjem za francoski Vogue.

Tukaj sem z nogometno ekipo
in v reviji V Magazine.

In to sem jaz danes.

In upam, da vidite,

da te slike niso slike mene.

Konstrukcije so

in te konstrukcije je zgradila
skupina profesionalcev:

frizerjev in vižazistov
in fotografov in stilistov

in vseh njihovih asistentov
in predprodukcije in postprodukcije

in zgradijo tole.

To nisem jaz.

Naslednje vprašanje,
ki mi ga ljudje vedno zastavijo, je:

"Ali dobiš zastonj stvari?"

Res imam preveč čevljev z 20-centimetrsko 
peto, ki jih nikoli ne obujem,

razen malo prej,

ampak zastonj stvari, ki jih dobim,
dobim v resničnem življenju

in to je tisto, o čemer
se ne maramo pogovarjati.

Odrasla sem v Cambridgeu

in enkrat sem šla v trgovino
in pozabila denar

in obleko so mi dali zastonj.

Ko sem bila najstnica,
sem bila v avtu s prijateljico,

ki je bila obupna voznica.
Prevozila je rdečo luč in seveda

naju je ustavil policist

in samo opravičila sem se,
pa naju je spustil naprej.

In te zastonj stvari sem dobila
zaradi svojega videza,

ne glede na to, kakšna sem navznoter,
in drugi ljudje plačajo ceno,

za to, kakšni so videti in ne
kakšni res so.

Živim v New Yorku in lani

je od 140.000 najstnikov,
ki so jih ustavili in preiskali

86% spadalo med Afro- in Latinoameričane
in večina je bila mladih moških

in v New Yorku živi samo 177.000
mladih afro- in latinoameriških moških,

tako da zanje ni vprašanje,
ali jih bodo ustavili,

temveč kolikokrat jih bodo ustavili.
Kdaj jih bodo ustavili?

Ko sem raziskovala za to predavanje,

sem odkrila, da 53% 
13-letnim deklicam v ZDA

ni všeč lastno telo

in ta številka se povzpne na 78%,
ko dopolnijo 17 let.

Torej, zadnje vprašanje, 
ki mi ga ljudje postavijo je:

"Kako je biti manekenka?"

In mislim, da je odgovor, ki ga iščejo:

"Če si malo bolj suha 
in imaš bolj sijoče lase,

boš tako srečna in čudovita."

In ko smo v zakulisju,

odgovorimo tako, da se to mogoče zdi res.

Rečemo: "Fantastično je potovati
in fantastično je imeti priložnost

za delo z ustvarjalnimi, navdahnjenimi,
strastnimi ljudmi."

In vse to je res,
ampak je samo polovica zgodbe.

Tisto, česar nikoli ne rečemo pred kamero,

česar nikoli nisem rekla pred kamero, je:

"Negotova sem."

In negotova sem, ker moram vsak dan
razmišljati o svojem videzu.

In če se kdaj sprašujete,

"Če dobim vitkejša stegna in
bolj sijoče lase, ali bom srečnejša?"

morate samo spoznati skupino manekenk,

ker imajo najvitkejša stegna
in najbolj sijoče lase in najbolj kul obleke,

in so verjetno najbolj fizično negotove
ženske na svetu.

Ko sem pisala ta govor,

sem se zelo mučila z iskanjem 
iskrenega ravnovesja,

ker mi je bilo po eni strani

zelo neprijetno priti sem in reči:

"Poglejte, imela sem vse te koristi,
ker sem se rodila s to prednostjo"

in obenem mi je bilo
zelo neprijetno nadaljevati z:

"in nisem vedno srečna."

Ampak predvsem je bilo težko razpakirati
zapuščino spolnega in rasnega zatiranja,

ko sem na njej tako veliko zaslužila.

Ampak obenem sem tudi srečna
in počaščena, da sem tu

in mislim, da je super,
da so mi dovolili priti,

preden bi minilo še 10 ali 20 ali 30 let
in bi imela več nadzora nad svojo kariero,

ker vam takrat mogoče ne bi povedala, 
kako sem dobila prvo službo

ali vam mogoče ne bi povedala,
kako sem plačala šolnino na univerzi,

kar se zdaj zdi tako pomembno.

Če naj bi od predavanja nekaj odnesli,

upam, da nam je zdaj lažje priznati,

kako velik vpliv ima videz,
na to, kar dojemamo kot uspehe

in to kar dojemamo kot neuspehe.

Hvala.

(Aplavz)