Janine di Giovanni: Kaj sem videla v vojni

Novinarka Janine di Giovanni je bila v najhujših krajih na svetu, od koder je prinesla zgodbe o Bosni, Sierri Leone in pred kratkim Siriji. Pove zgodbe o človeških trenutkih v času velikih konfliktov in raziskuje šokanten preskok, ko znana ulica postane zbombardirano bojišče.

Vojna se začne tako.

Danes živite svoje vsakdanje življenje,

načrtujete obisk zabave,

peljete svoje otroke v šolo,

se naročate k zobozdravniku.

Nato pa so izklopljeni telefoni,

ne dela televizija, na ulicah so oboroženi ljudje,

na cestah zapore.

Življenje, ki ga poznate, navidezno izgine.

Ustavi se.

Ukradla bom zgodbo prijateljice

iz Bosne o tem, kaj se ji je zgodilo,

ker se mi zdi, da vam bo prikazalo, kakšen je ta občutek.

Nekega aprilskega dne leta 1992 je bila na poti v službo

v minikrilu in v visokih petah. Delala je banki.

BIla je mlada mamica. Rada je hodila na zabave.

Krasen človek.

Naenkrat pa zagleda tank,

ki se plazi po glavni cesti Sarajeva

in gazi vse pred seboj.

Zdi se ji, da sanja, pa ne.

Kot bi storil kdorkoli izmed nas, steče

in se skrije za smetnjak

v svojih petah in minikrilu.

Med skrivanjem se počuti trapasto,

ampak pred seboj vidi ta tank z vojaki,

ljudi povsod naokrog in kaos

in pomisli: "Počutim se kot Alica v Čudežni deželi,

ki pada v zajčjo luknjo;

dol, dol, dol v kaos

in moje življenje nikoli več ne bo isto."

Nekaj tednov kasneje je bila moja prijateljica v množici ljudi

in se je s svojim fantkom v naročju prerivala,

da bi ga dala neznancu na avtobusu,

ki je bil eden zadnjih, ki je zapuščal Sarajevo,

da bi otroke spravili na varno.

Spominja se, da se je z mamo prerivala na čelo

velike množice ljudi:
"Vzemite mojega otroka! Vzemite mojega otroka!"

in da je svojega sina podala nekomu skozi okno.

Ni ga videla več let.

Mesto so oblegali tri leta in pol

in med tem niso imeli vode,

energije, elektrike, gretja, ali hrane

sredi Evrope, sredi 20. stoletja.

Imela sem čast, da sem bila eden izmed novinarjev,

ki so bili priča temu obleganju.

Pravim, da je bila čast in priložnost,
da sem lahko bila tam,

ker sem se naučila vsega,

ne le o poročanju, temveč tudi o tem, kako biti človek.

Naučila sem se sočutja.

Spoznala sem navadne ljudi, ki so bili heroji.

Naučila sem se deliti. Naučila sem se kolegialnosti.

A predvsem sem se naučila ljubezni.

Celo sredi groznega uničenja, smrti in kaosa

sem spoznala, kako lahko običajni ljudje
pomagajo sosedom,

si delijo hrano, vzgajajo otroke,

zvlečejo nekoga s ceste, ker streljajo nanj,

čeprav tako ogrožajo svoje življenje,

pomagajo poškodovancem v taksije,

da bi jih lahko odpeljali v bolnišnico.

Toliko sem se naučila o sebi.

Martha Gellhorn, ena izmed mojih vzornikov,
je nekoč dejala:

"Ljubiš lahko le eno vojno. Ostale so odgovornost."

Kasneje sem poročala o zelo zelo veliko vojnah,

toliko, da jih ne znam niti prešteti,

a nobena ni bila taka kot v Sarajevu.

Lanski april sem šla na zelo čudno,

čemur bi rekla prismuknjeno obletnico mature.

To je bila 20. obletnica obleganja,

pričetka obleganja Sarajeva,

a ne maram besede "obletnica", ker se sliši kot zabava,

to pa ni bila nobena zabava.

To je bilo temačen shod novinarjev,

ki so tam delali med vojno, humanitarnih delavcev

in seveda pogumnih in hrabrih prebivalcev Sarajeva.

Kar me je še najbolj presenetilo

in mi strlo srce,

je bil sprehod po glavni ulici Sarajeva,

kjer je moja prijateljica Aida pred 20 leti videla tank.

Na tej ulici je bilo več kot 12.000 rdečih stolov,

ki so bili prazni,

in vsak izmed njih je predstavljal

nekoga, ki je umrl med obleganjem

in to samo v Sarajevu, niti ne v celi Bosni.

Raztezalo se je

skozi večino mesta

in najbolj žalostna stvar so bili majhni rdeči stolčki

za otroke.

Zdaj poročam iz Sirije,

s čimer sem začela, ker sem verjela,

da se to mora storiti.

Verjamem, da se mora njihovo zgodbo povedati.

Zopet vidim šablono vojne v Bosni.

Ko sem prispela v Damask,

sem doživela nenavaden trenutek, ker ljudje

niso verjeli, da se bo vojna zares zgodila.

Bilo je natanko tako kot v Bosni

in v vsaki drugi državi, kjer sem videla prihod vojne.

Ljudje nočejo verjeti, da prihaja,

in ne odidejo, ko bi lahko odšli.

Ne dvignejo denarja.

Ostanejo, ker hočejo ostati doma.

Potem prideta vojna in kaos.

Pogosto me preganja Ruanda.

Leta 1994 sem za kratek čas zapustila Sarajevo,
da bi lahko poročala o genocidu v Ruandi.

Med aprilom in avgustom 1994

so pomorili milijon ljudi.

Če me je prestrašilo 12.000 stolov

že zaradi številke same,

bi rada, da si za trenutek predstavljate milijon ljudi.

Naj vam podam primer: spomnim se,

da sem stala na ulici in gledala v daljavo,

kjer sem vsaj kak kilometer videla par metrov visoke kupe

trupel.

To je bil le majhen delček mrtvih.

Na njih so bili otroci v objemih mater,

ki so jih objele v zadnjih izdihljajih.

Veliko se naučimo iz vojne

in Ruando sem omenila,

ker je to kraj, kot je Južna Afrika,

kjer se 20 let kasneje celijo rane.

56 odstotkov poslancev so ženske,

kar je neverjetno,

in celo v državni ustavi je,

da se ne sme uporabljati besed Hutu in Tutsi.

Nikogar se ne sme identificirati glede na etnično pripadnost,

saj je to začelo pomor.

Prijateljica, ki je humanitarna delavka,
mi je povedala prekrasno zgodbo,

vsaj meni se zdi prelepa.

Obstajala je mešana skupina otrok, ki so bil Hutu in Tutsi,

in žensk, ki so jih posvajale.

Postavili so jih v vrsti in vsak je šel k naslednji v vrsti.

Nobenega oklevanja ni bilo, če je bil nekdo Tutsi

ali Hulu, kar bi lahko pomenilo,
da je bil odgovoren za umor matere

ali očeta.

Skupaj so jih privedli, da bi se pobotali,

in to se mi zdi neverjetno.

Ko me ljudje sprašujejo, kako to,
da še vedno poročam o vojni

in zakaj nadaljujem,

je to razlog.

Ko bom šla nazaj v Sirijo, to bo naslednji teden,

bom videla neverjetno pogumne ljudi,

od katerih se bodo nekateri borili za demokracijo,

za reči, ki se nam zdijo samoumevne.

Zato to počnem.

Leta 2004 sem rodila fantka,

ki mu pravim čudežni otrok,

saj se je po toliko smrti,

uničenju, kaosu in temi, ki sem jih videla v življenju,

rodil ta žarek upanja.

Poimenovala sem ga Luca, kar pomeni "prinašalec luči",

ker mi v življenje prinaša luč.

Govorim o njem, ker me je, ko je bil star 4 mesece,

moj urednik za zunanje zadeve prisilil, da sem šla v Bagdad,

od koder sem poročala vseskozi Sadamov režim,

med padcem Bagdada in po njem.

Spomnim se, da sem se vkrcala na letalo v solzah.

Jokala sem, ker sem bila ločena sina.

Ko sem bila tam,

me je slaven iraški politik, ki je bil moj prijatelj,

vprašal: "Kaj delaš tu?

Zakaj nisi doma pri Luci?"

Rekla sem: "Moram videti." Bilo je leto 2004,

ko se je v Iraku začelo zelo krvavo obdobje:

"Moram videti, kaj se dogaja tu.

O tem moram poročati."

Rekel je: "Pojdi domov,

ker, če boš zamudila njegov prvi zob,

njegov prvi korak, si ne boš nikoli odpustila.

A vedno bo nekje še kaka vojne."

Na žalost bodo vedno vojne.

Sama sebe slepim, ko razmišljam o tem,
kaj lahko kot novinarka,

kot poročevalka, kot pisateljica

storim, da jih zaustavim. Ne morem.

Nisem Kofi Annan. On ne more ustaviti vojne.

Poskušal se je pogajati s Sirijo, a mu ni uspelo.

Nisem odgovorna oseba OZN za reševanje konfliktov.

Nisem niti humanitarna zdravnica

in ne morem vam povedati,
kolikokrat sem se počutila nebogljeno,

ker se pred menoj umirali ljudje, ki jih nisem mogla rešiti.

Sem samo priča.

Moja naloga je, da ljudem brez glasu dam glas.

Moj kolega je to opisal kot "posvetiti z lučjo

v najbolj temne kotičke sveta."

To poskušam storiti.

Nisem vedno uspešna

in včasih me to zelo razjezi,

ker se počutim, kot da gre moje pisanje v nič,

da nikomur ni mar.

Koga briga Sirija? Koga briga Bosna?

Koga briga Kongo,

Slonokoščena obala, Liberija, Sierra Leone,

vsi te kraji,

ki se jih bom jaz spominjala do konca življenja?

Moje poslanstvo je biti priča

in to je jedro, to je srce zadeve,

razlog, zakaj to novinarji počnemo.

Lahko le verjamemo,

ne v politike ali v tiste, ki sprejemajo odločitve,

saj, čeprav bi rada verjela,

da berejo moje besede in glede tega kaj storijo,

se ne zavajam.

Upam pa, da, če si boste do jutri zapomnili karkoli,

od mojih zgodb,

si boste zapomnili zgodbo o Sarajevu

ali o Ruandi,

to pomeni, da sem opravila svoje delo.

Najlepša hvala.

(aplavz)