Colin Powell: Otroci potrebujejo organiziranost

Kako lahko otrokom omogočite dober začetek? Colin Powell, bivši ameriški zunanji minister, v tem iskrenem in osebnem govoru nagovori starše, prijatelje in sorodnike, naj skozi družbo in z močnim občutkom odgovornosti podpirajo otroke še preden gredo v osnovno šolo. (Posneto na TEDxMidAtlantic)

To popoldne bi rad poskusil

nekaj malce drugačnega od tistega, kar je bilo mišljeno.

Z zunanjo politiko se lahko seznanite

recimo z gledanjem oddaje
Rachel Maddow ali koga podobnega.

Ampak - (smeh) -

rad bi govoril o mladih in ograniziranosti,

mladih ljudeh in organiziranosti.

To je bilo prejšnjo sredo popoldne

na neki šoli v Brooklynu, v New Yorku,

na srednji šoli Cristo Rey,
ki jo vodijo Jezuiti.

Pogovarjal sem se s skupino
študentov, poglejte jih.

Obkrožali so me v treh smereh.

Vidite lahko, da so skoraj vsi del manjšin.

Opazili boste, da je stavba precej stroga.

Nič razkošnega, pač stara
newyorška šolska zgradba.

Še vedno imajo stare
šolske table in še marsikaj.

Na tej šoli je približno 300 otrok,

šola je odprta že 4 leta,

kmalu pa bo maturirala prva generacija.

Dvaindvajset ljudi bo opravilo maturo,

vseh dvaindvajset bo šlo študirati.

Vsi prihajajo iz domov

z enim samim skrbnikom,

ponavadi mama ali babica.

Sem prihajajo po svojo izobrazbo

in organiziranost.

To sliko so naredili in dali

na mojo Facebook stran prejšnji teden,

nekdo je komentiral:

"Hm, zakaj pa mora stati tako po vojaško?"

Potem pa so rekli:
"Ampak dobro izgleda." (smeh)

Seveda dobro izgleda,
ker mladina potrebuje organiziranost.

Trik, ki ga preizkusim na
vseh mojih nastopih v šolah

je, da ko se prebijem skozi pridigo

jih spudbudim, da postavijo vprašanja.

Ko dvignejo roke,
jim rečem: "Pridite sem,"

tako pridejo do mene
in stojijo pred menoj.

Stojijo pozorno kot vojaki.

Položite roke ob telo,

dvignite pogled, odprite oči, glejte naravnost naprej

in vprašajte kar želite glasno, da vas lahko vsi slišijo.

Ne bodite sključeni, naj vam hlače ne visijo, nič od tega.

(smeh)

Temu mladeniču, piše se Cruz,

je bilo izjemno všeč. To sliko najdete
na njegovi Facebook strani in še kje.

(smeh)

Ljudje mislijo, da sem
nesramen do tega mladeniča.

Ne, malce se zabavava.

Stvar je takšna, to delam že leta,

mlajši kot so, bolj zabavno je.

Ko se srečam s skupinami
šest ali sedemletnikov,

moram ugotoviti kako jih utišati.

Saj veste, da vedno začnejo čebljati.

Zato se z njim igram igrico

preden jim rečem, naj stojijo mirno.

Rečem jim: "Poslušajte. V vojski,

ko hočemo da poslušate,

imamo ukaz. Reče se mu 'voljno'.

To pomeni, da morajo vsi biti
tiho in biti pozorni, poslušati morajo.

Razumete?

"Aha, aha, aha."
"Poskusimo. Začnite klepetati."

Pustim jih približno 10 sekund,
potem pa zakričim: "Voljno!"

"Oh!" (smeh)

"Da, general. Da, general."

Poskusite s svojimi otroki.
Boste videli, če deluje. (smeh)

Ne verjamem.

To je moja igrica, ki seveda izvira

iz mojih vojaških izkušenj.

Večino svojega odraslega življenja

sem delal z mladimi otroki,
pravim jim najstniki s puškami.

Pripeljali smo jih med vojake,

prva stvar, ki smo jo naredili
je bila ta, da smo jih postavili

v okolje organiziranosti, postavili smo jih v vrste,

jih oblekli v ista oblačila,

jih pobrili, da so bili vsi enaki,

prepričali smo se, da so stali v vrstah.

Naučimo jih kako se obrniti desno, levo,

da znajo ubogati navodila in da se zavedajo

posledic nespoštovanja navodil.

S tem postanejo organizirani.

Potem jim predstavijo nekoga, ki ga takoj zasovražijo, vodjo usposabljanja.

Ne marajo ga.

Vodja se začne dreti nad njimi

in jim govori naj delajo vse vrste groznih reči.

Čez čas pa se zgodi osupljiva stvar.

Ko postanejo organizirani,

ko razumejo razlog za neko stvar,

ko ugotovijo, da "Mame ni tukaj, sine."

Sem tvoja najhujša nočna mora.
Sem tvoj oči in tvoja mami.

Tako pač je. Razumeš, sine?

Ko ti zastavim vprašanje,
obstajajo samo trije možni odgovori.

Da, gospod, ne, gospod
in brez izgovora, gospod.

Ne začni mi razlagati zakaj nečesa nisi naredil.

Samo da, gospod,
ne, gospod, brez izgovora, gospod.

"Nisi se obril."
"Ampak, gospod -"

"Ne začni mi razlagati kolikokrat
si si opraskal obraz to jutro.

Pravim ti, da se nisi obril."

"Brez izgovora, gospod."
"Tako se pravi, hitro se učiš."

Presenetilo bi vas, kaj
vse lahko naredimo z njimi

enkrat ko postanejo del te organiziranosti.

Čez 18 tednov so izurjeni.
So zreli.

Takrat začnejo občudovati vodjo usposabljenja

in ga nikoli ne pozabijo.

Začnejo ga spoštovati.

Potrebujemo več takšne
vrste organiziranosti in spoštovanja

v življenjih naših otrok.

Veliko časa preživim s
skupinami mladostnikov,

ljudem rečem: "Kdaj se začne proces vzgoje?"

Vedno govorimo: "Popravimo šole."

"Naredimo več za naše učitelje.
Dajmo več računalnikov v naše šole."

"Spravimo vse na medmrežje."

To ni celoten odgovor.
Je samo del odgovora.

Pravi odgovor se začne,
ko v šolo pripeljemo otroka

z organiziranostjo v srcu in duši že od začetka.

Kdaj se začne proces vzgoje?
Se začne v prvem razredu?

Ne, ne, začne se prvič,

ko otrok v materinemu naročju

pogleda mamo v oči

in reče: "Oh, to mora biti moja mama."

"Ona je tista, ki me nahrani."

"Ja, ko se tu spodaj ne počutim tako dobro,"

"poskrbi zame."

"Naučil se bom njen jezik."

V tem trenutku izključijo vse druge jezike,

ki bi se jih lahko učili pri teh letih,

v treh mesecih pa ugotovijo, da je to ona.

In ko nekdo to dela, ali mama

ali babica, kdorkoli to dela,

takrat se začne proces vzgoje.

Takrat se začne jezik.

Takrat se začne ljubezen.
Takrat se začne organiziranost.

Takrat se otroku vtisne

da je "poseben,"

"drugačen od vseh drugih otrok na svetu."

"Brali ti bomo."

Otrok, ki mu nihče ni bral,

je v nevarnosti, ko gre v šolo.

Otrok, ki ne pozna svojih barv,

ali ne ve kako povedati koliko je ura,
ne ve kako si zavezati čevlje,

ne ve kako se lotiti teh stvari.

ne ve kako narediti nekaj,

ki se imenuje z besedo,
ki sem si jo zapomnil že kot otrok: pazi.

Pazi kako se vedeš!
Pazi na odrasle! Pazi, kaj govoriš!

Tako se otroke pravilno vzgaja.

Zdaj vidim kako moji vnuki odraščajo.

Obnašajo se, na vznemirjanje mojih otrok,

ravno tako, kot smo se mi.
Vidite? Tak vtis imamo nanje.

To morate narediti,
da jih pripravite na vzgojo in šolo.

Z vso energijo se posvečam temu,

da predam to sporočilo naprej,

da potrebujemo predšolsko vzgojo,
da potrebujemo program predpriprave (Head Start),

da potrebujemo predporodno nego.

Vzgoja se začne še preden se otrok sploh rodi,

če tega ne naredite, boste imeli probleme.

Težave imamo že v toliko od naših skupnosti,

toliko šol je, kamor pridejo otroci

v prvi razred, oči pa jim kar sijejo,

nosijo svoje nahrbtnike in so pripravljeni.

Potem pa ugotovijo, da niso kot njihovi sošolci,

ki poznajo knjige, ki so jim brali, ki poznajo abecedo.

Do tretjega razreda otroci, ki niso imeli

te organiziranosti in pozornosti že na začetku,

ugotovijo, da zaostajajo, in kaj naredijo?

Svoja čustva zatrejo in se branijo s kriminalom.

Nato pa se znajdejo v zaporu
ali pa pustijo šolo.

Predvidljivo.

Če do tretjega razreda ne znaš brati,

se lahko pri osemnajstih znajdeš v zaporu.

Najvišjo stopnjo zaprtih oseb imamo

ker svojim otrokom ne omogočimo pravega začetka.

Zadnje poglavje v moji knjigi se imenuje

"Dar dobrega začetka."

Dar dobrega začetka.
Vsak otrok bi ga moral imeti.

Bil sem privilegiran, da sem ga imel.

Nisem bil dober učenec.

Hodil sem v javno šolo v New Yorku

in mi sploh ni šlo dobro.

Imam prepis vseh ocen

od vrtca do kolidža.

Hotel sem jih videti,
ko sem pisal svojo prvo knjigo.

Hotel sem videti, če me spomin ni varal.

Ni me varal niti malo. (smeh)

Same trojke.

Končno sem se prebil skozi srednjo šolo,

se vpisal na City College v New Yorku

s povprečjem 78.3,
česar mi sploh ne bi smeli dovoliti,

nato pa sem začel z inženirstvom,

kar je trajalo komaj šest mesecev. (smeh)

Potem sem se vrgel v geologijo,

potem pa sem odkril tečaj za rezervne častnike (ROTC).

Odkril sem nekaj, kar mi je šlo od rok,
nekaj, v čemer sem užival.

Odkril sem skupino mladih, ki so bili kot jaz.

Takrat sem posvetil življenje ROTC in vojski.

To pravim vseh otrokom, ko odraščate

in ko se ta organiziranost razvija v vas,

vedno iščite tisto,
kar vas zanima in vam gre od rok.

In ko najdete ti dve stvari združeni, ste zadeli.

O tem se gre, to sem ugotovil.

Vodilni pri City Collegu v New Yorku so se me naveličali.

Tam sem bil štiri in pol, skoraj pet let,

moje ocene pa niso bile preveč dobre,

poleg tega pa sem imel
občasne težave z administracijo.

Zato so rekli: "Pa tako dobro mu gre pri ROTC."

"Tam dobiva same petice, drugje pa sploh ne."

Tako so rekli: "Dajmo njegove ROTC ocene,"

"v njegovo GPA povprečje in
bomo videli, kako bo to izgledalo."

To so storili, dobil sem povprečje 2.0. (smeh)

Prav zares. (smeh) (aplavz)

Rekli so: "Dovolj dobro je za vladno delo."

"Dajmo ga vojski. Nikoli več ga ne bomo videli."

Tako so me poslali v vojsko,

pa poglejte, veliko let kasneje,

me smatrajo za enega
najuspešnejših študentov City Collega.

Zato povem vsem mladim,

da ni važno kje začnete,
važno je kaj naredite s svojim življenjem,

to odloči kje boste pristali.

Srečni ste lahko, da živite v državi,

kjer ni važno kje začnete,
priložnosti imate

dokler verjamete vase,

v družbo in državo,

dokler verjamete, da se lahko izboljšate

in izobrazite spotoma.

To je ključ do uspeha.

Začne pa se z darom dobrega začetka.

Če tega daru ne poklonimo vsakemu našemu otroku,

če ne vlagamo vanj že od zgodnjih let,

bomo naleteli na težave.

Zaradi tega je stopnja neuspešnih
študentov okoli 25 odstotkov,

od tega skoraj 50 odstotkov manjšin,

ki živijo v območjih nizkega prihodka,

ker niso dobili daru dobrega začetka.

Moj dar dobrega začetka ni bil samo to,
da sem imel prijazno družino,

dobro družino, ampak to,
da sem imel družino, ki mi je rekla,

"Poslušaj, v to državo smo prišli v čolnih z bananami"

"leta 1920 in 1924."

"Vsak dan smo garali v tekstilni industriji."

"Tega nismo počeli zato, da ne boš ničesar naredil,"

"ali zašel v težave.
Sploh ne pomisli, da bi pustil šolo."

Če bi kdaj prišel domov in rekel tem priseljencem:

"Veste, sit sem šole, pustil jo bom.",

bi mi rekli: "Mi bomo pa pustili tebe.
Bomo že dobili drugega otroka."

(smeh)

Imeli so pričakovanja za vse
sestrične in bratrance

in vse sorodnike-priseljence,
ki so živeli v južnem Bronxu,

ampak imeli so več,
kot le pričakovanja.

V naša srca so kot bodalo zarili

občutek sramu: "Ne osramoti te družine."

Včasih sem se znašel v težavah,

starši so bili na poti domov,

jaz pa sem v svoji sobi čakal,
kaj se bo zgodilo.

Sedel sem tam in sam sebi govoril: "Okej, poglej,"

"vzemi pas in me udari,
samo ne govori mi o 'sramočenju družine'."

Potrlo me je, ko mi je mama to naredila.

Imel sem tudi družbo.

Otroci potrebujejo družbo. Morajo biti del nekega plemena,

družine, skupnosti.

V mojem primeru so to bile tete,
ki so živele v podnajemniških stavbah.

Ne vem, koliko vas je newyorčanov,

tam so imeli te podnajemniške hiše

in te ženske so vedno visele iz oken,

naslonjene na blazine.

Nikoli niso odšle. (smeh)

Odrasel sem na teh ulicah,

vedno so bile tam.

Nikoli niso šle na stranišče.
Nikoli niso kuhale. (smeh)

Nikoli niso delale ničesar.

Pa vendar so nas nekako podpirale.

Podpirale so nas.

Vseeno jim je bilo,

če si postal zdravnik, odvetnik ali general,

nikoli niso pričakovale kakšnih generalov v družini,

samo, da si se izobrazil in se zaposlil.

"Ne nakladajte nam o samoizpopolnjevanju."

Najdite si službo in se poberite od doma.

Mi ne moremo zapravljati časa za to.

Potem nas pa lahko vzdržujete. To je vaša vloga."

Potrebno je, da to kulturo

prinesemo nazaj v naše družine, v vse družine.

Pomembno je, da vsi, ki ste danes tukaj,

pomembni ljudje,

prepričan sem, da imate čudovite družine,
otroke in vnuke,

to ni dovolj.
Poiskati morate

otroke, kot je G. Cruz,

ki lahko uspejo,
če jim pokažete organiziranost,

če jim ponudite pomoč,
če jih vodite,

če investirate v mladinske klube.

Če delate z vašim šolskim sistemom,

se prepričajte, da je najboljši

in ne samo šola vašega otroka,
ampak tista v zgornjem delu Harlema,

ne samo spodnji del Montessorija na zahodni strani.

Vsi se moramo obvezati.

Ne vlagamo samo v otroke.

Vlagamo v našo prihodnost.

Kmalu bomo država,
v kateri prevladujejo manjšine,

že v naslednji generaciji.

Tisti, ki jim zdaj pravimo manjšine,
to kmalu ne bodo več.

Poskrbeti moramo, da bodo na to pripravljeni.

Poskrbeti moramo, da bodo pripravljeni biti voditelji

te naše velike države,

te unikatne države,

države, ki me preseneti sleherni dan,

države, ki je prepirljiva.
Kar naprej se prepiramo.

Tako naj bi sistem deloval.

To je država velikih nasprotij, ampak narod narodov.

Dotaknemo se vsakega naroda.
Vsak narod se dotakne nas.

Smo narod priseljencev.

Zato potrebujemo zdravo imigracijsko politiko.

Absurdno je, da nimamo zdrave imigracijske politike,

s katero bi pozdravili tiste,
ki hočejo priti sem in biti del tega naroda,

ali pa jih poslali nazaj domov z izobrazbo

in jim tako pomagali dvigniti se iz revščine.

Ena od zgodb,
ki jo zelo rad pripovedujem, je moja ljubezen

do vračanja v rojstni kraj v New Yorku,

o sprehajanju na Park aveniji na lep dan,

občudujoč vse in gledaje mimoidoče

iz celega sveta.

Vedno se moram ustaviti na enem izmed vogalov

in kupiti vročo hrenovko pri vozičku prodajalca- priseljenca.

Moram dobiti umazano vodeno vročo hrenovko. (smeh)

Ni pomembno kje sem ali kaj delam,

to je zame nujno.

To sem delal celo, ko sem bil zunanji minister.

Prišel sem iz mojega apartmaja v hotelu Waldorf Astoria,

(smeh)

šel po ulici mimo petinpetdesete ceste,

in iskal voziček prodajalca-priseljenca.

Takrat me je spremljalo pet varnostnikov

in trije newyorški policijski avti,

ki naj bi poskrbeli, da me nihče ne bi pospravil,
medtem ko se sprehajam po Park aveniji. (smeh)

Pri moškemu sem naročil vročo hrenovko,

on jo začne pripravljati, nato pa se ozre naokrog,

pogleda varnostnike in policijske avte -

"Imam zeleno karto! Imam zeleno karto!" (smeh)

"V redu je, v redu je."

Zdaj sem pa sam. Sam sem.

Nimam varnostnikov, ne spremljajo me policijski avti.
Ničesar nimam.

Moram pa dobiti vročo hrenovko.

Šel sem ravno prejšnji teden.
Na torkov večer.

Blizu Columbus Circle.

Ta scena se ponovi res velikokrat.

Obiščem ga in naročim vročo hrenovko,

možakar jo začne pripravljati in ko končuje,

reče: "Poznam vas. Na televiziji vas vidim."

"Torej, vi ste general Powell."

"Da, da."
"Aha..."

Dam mu denar.

"Ne, general. Ni mi treba plačati. Sem že bil plačan."

"Amerika mi je plačala.
Nikoli ne pozabim od kod prihajam."

"Ampak zdaj sem Američan.
Hvala vam, gospod."

Sprejmem velikodušnost, nadaljujem po ulici,

potem pa me preplavi, moj bog,

to je ista država, ki je tako pozdravila
moje starše pred devetdesetimi leti.

Še vedno smo tista čudovita država,

poganjajo pa nas mladi, ki prihajajo

iz vseh držav sveta.

Naša dolžnost, kot prebivalci, ki nekaj doprinašamo,

tej naši čudoviti državi je,

da se prepričamo, da noben otrok ne zaostane.

Hvala lepa.

(aplavz)