Angela Patton: Ples očetov in hčera...v zaporu

V Kampu Diva, Angela Patton pomaga dekletom in očetom, da ostanejo povezani in v življenju drug drugega. Ampak kaj pa je z dekleti, katerih očetje ne morejo biti prisotni, ker so v zaporu? Patton pove zgodbo o zelo posebnem plesu očetov in hčera.
(Posneto na TEDxWomen)

Sedela sem s svojimi dekleti

in Joy je rekla:

"Pišuka, želim si, da bi mi nehal težiti.

Moj oči, neprestano me kliče."

"Bodi srečna, da te sploh kliče," je rekla Jasmine.

"Jaz se s svojim nisem pogovarjala že leta."

V tem trenutku sem vedela, da morajo dekleta najti način,

da bi se povezale s svojimi očeti.

V Kampu diva, moji neprofitni organizaciji,

imamo take pogovore kar naprej,

da bi lahko pomagali dekletom afriškega porekla

in jih pripravili na prehod v ženskost.

Ta dekleta so samo potrebovala

način, da bi svoje očete povabile v svoje življenje

pod svojimi pogoji.

Dekleta sem zato vprašala:

"Kako lahko pomagamo drugim dekletom,

da bi s svojimi očeti razvile zdrav odnos?"

"Imejmo ples", je zaklicala ena izmed deklet

in vse ostale so jo takoj podprle.

Začele so sanjati o okraskih,

vabilih, oblekah, ki jih bi oblekle,

in o tem, kaj bi lahko in česa ne bi smeli obleči njihovi očetje. (smeh)

Odvijati se je začelo, preden sem sploh lahko pomižiknila,

a tudi, če bi lahko upočasnila ta dekleta,

jih ne bi,

ker sem se v desetletju

dela z dekleti naučila,

da one že vedo kaj potrebujejo.

Modrost leži v njih.

Dokler imajo strukturo,

mentorstvo in sredstva,

lahko zgradijo to, kar potrebujejo,

ne le da bi preživele, ampak da bi uspevale.

Tako smo imeli ples

in dekleta in njihovi očetje so prišli v množicah.

Bili so pražnje oblečeni.

Lepo so se obnašali.

(smeh)

Zabavali so se.

Res so uživali v družbi drug drugega.

Velik uspeh je bil.

In dekleta so se odločila, da bo to postala letna zadeva.

Ko se je leto zavrtelo

in je bil čas za ponovno načrtovanje plesa,

je ena izmed deklet, Brianna, spregovorila

in rekla:

"Moj oči ne more na ples

in vse skupaj me žalosti."

"Zakaj pa ne?" so vprašala dekleta.

Pogumno je priznala: "Ker je v zaporu."

Ena izmed deklet je vprašala: "Ali ne more ven samo za en dan?" (smeh)

"In da pride v lisicah?"

"To bi bilo huje, kot to da ga sploh ne bo."

V tem trenutku sem videla priložnost,

da bi dekleta vzele stvari v svoje roke

in postale svoje junakinje.

Vprašala sem: "Kaj mislite, da naj storimo glede tega?

Želimo si, da bi vsa dekleta šla na ples, kajne?"

Dekleta so za trenutek pomislile

in eno dekle je predlagalo:

"Zakaj pa nimamo plesa kar v zaporu?"

Večina deklet je dvomila v to možnost

in rekle so: "A si zmešana?

Kdo bo pustil tropu mladih deklet,

ki so lepo napravljene (smeh)

da pridejo v zapor in imajo ples z očeti, ki so v kombinezonih?"

Tako temu pravijo.

Rekla sem: "Dekleta, no no,

nikoli ne boste vedele, če ne vprašate."

Mestnemu šerifu Richmonda je bilo poslano pismo,

ki so ga podpisala vsa dekleta,

in povedati moram, da je zelo poseben šerif.

Takoj me je kontaktiral in rekel,

če obstaja možnost, da bi pripeljali družine,

so njegova vrata vedno odprta.

Zavedal se je,

da, če so očetje povezani s svojimi otroci,

je možnost, da se bodo vrnili, manjša.

Torej.

Povabili smo 16 zapornikov in 18 deklet.

Dekleta so bila pražnje oblečena

in očetje so svoje rumeno-modre kombinezone

zamenjali za srajce in kravate.

Objemali so se.

Skupaj so jedli postreženo ribo in piščanca.

Smejali so se skupaj.

Prelepo je bilo.

Očetje in hčere so celo izkusili,

kako je imeti fizičen stik,

kar veliko izmed njih ni imelo

dolgo časa.

Očetje so bili v prostoru, v katerem so se lahko

s hčerami igrali,

jim pristavili stol in jim dali roko za ples.

Celo pazniki so jokali.

A po plesu

smo se vsi zavedli, da bo oči še vedno v ječi.

Morali smo ustvariti nekaj,

kar bi lahko vzeli s seboj.

Prinesli smo kamere

in smo jim rekli, da naj gledajo vanje

ter se samo pogovarjajo

o sporočilih, o mislih.

To naj bi predstavljalo stik,

da se bodo, kadar bodo začeli pogrešati drug drugega

in se bodo počutili odrezane,

lahko s to podobo ponovno povezali.

Nikoli ne bom pozabila dekleta, ki se je zazrla v očetove oči

skozi kamero in rekla:

"Oči, ko me pogledaš, kaj vidiš?"

Naši očetje so naša ogledala,

o katerih razmišljamo,

ko se odločamo o tem, kakšnega moškega si zaslužimo,

in kako nas vidijo celo življenje.

Tega se dobro zavedam,

ker sem imela sama srečo.

Očeta

sem vedno imela v življenju.

Tudi danes je tukaj.

(aplavz)

In zato je zame izjemno pomembno,

da poskrbim, da so ta dekleta

povezana s svojimi očeti,

še posebej tista, ki so od njih ločena

zaradi bodeče žice in kovinskih vrat.

Ustvarili smo nekaj

za dekleta, ki jim na srcu ležijo težka vprašanja,

da lahko ta postavijo svojim očetom

in dajo svojim očetom svobodo, da lahko odgovorijo.

Ker se zavedamo, da tudi očetje

odhajajo z eno samo mislijo:

"Kakšno žensko pripravljam, ki bo šla v svet?"

Samo zato ker je oče zaprt,

ne pomeni, da bi moral biti izključen

iz hčerinega življenja.

(aplavz)